Pozimi zelenja seveda ni, je pa belina, vsaj v gorah. Občutek svobode je vsekakor večji, če po svoje vijugamo po gorskih pobočjih, kot če smo ujeti v širino smučišča. Daje nam prvinski občutek pustolovščine, razburljivosti našega početja. Do zdaj je bila letošnja zima v gorah kar prijazna do turnih smučarjev. Vsaj po količini snega, če se spomnimo lanske in predlanske zime, seveda. Kot nalašč je vsake toliko snežilo in ni manjkalo pršiča, ki marsikateremu turnemu smučarju pomeni toliko kot čist zeleni tolmun za plavalca ali bistra in živahna gorska reka za kajakaša. Če ni pršiča, je že skoraj »dolgčas«. Za prave turne smučarje to seveda ne velja. Turna smuka je pravzaprav gibanje v neokrnjeni naravi s smučmi, preizkušanje lastnih fizičnih sposobnosti in uživanje v vsem, kar nas obdaja, pa tudi če ni ravno »šajba«.
Upam, da večina ljudi, ki se pozimi odpravlja v gore, vsaj približno spremlja tudi snežne in lavinske razmere v gorah. Lepo se sliši, da gremo v gore na svež ali manj svež sneg nekam v »divjino«. In tudi je lepo. A žal so tam pasti. Plazovi so v preteklosti vzeli že tudi življenja izkušenih obiskovalcev gora. V sredo je plaz odnesel planinca v bližini Zvoha v Kamniških Alpah. Plaz na srečo ni bil velik in turni smučar jo je poceni odnesel. Pa lavinske razmere niso bile take, da bi bilo treba vsevprek opozarjati na nevarnost. Nevarnost snežnih plazov ocenjujemo po evropski petstopenjski lestvici. In druga stopnja res ni videti ne vem kaj.
Pa vendarle. Razmere so lahko krajevno vendarle drugačne, kot so podane v prevladujoči oceni trenutnega stanja. Če boste prebrali definicijo druge stopnje nevarnosti, boste ugotovili, da tudi v takih razmerah lahko z malo smole sprožite snežni plaz. Lahko je dovolj že, da je del pobočja dlje časa osončen in se na tem manjšem območju sneg le nekoliko bolj zmehča, pa postane podlaga dovolj nestabilna, da se lahko sproži, ko stopite nanjo. Spoštujte naravo tudi v tem pogledu in bodite previdni.
