Obrazi prihodnosti: ob sebi je treba imeti ljudi, ki jim zaupaš

Celoten projekt traja že dlje časa, od leta 2011. Projekt so pred menoj vodili drugi, sama sem ga prevzela v prvem letniku. Bila sem koordinatorica. Najprej je šlo za razredni projekt pod mentorstvom profesorice za biologijo, pozneje smo posamezniki vse skupaj vodili naprej in precej razširili, tudi na občinski ravni. Moram reči, da so me na občini prijetno presenetili in toplo sprejeli naš projekt. Videli so, da je to zahteva oziroma pobuda mladih, da je v Kranju promet za kolesarje na nekaterih delih mesta nevaren in da se nekaj mora spremeniti. V projekt smo vsi, celotna ekipa, vložili veliko dela in truda. To pa ni bil naš edini projekt, lotili smo se marsičesa. Med drugim smo spodbujali dijake, naj v šolo prihajajo s kolesom, v okviru projekta Kr na kolo. Kranj na kolo smo promovirali na naši facebook strani, na plakatih po mestu in v prispevkih na Radiu Kranj.

Glavni cilji so bili trije: zavzemati se za izboljšanje stanja kolesarskih stez v Kranju in okolici, pokazati, da je kolesarjenje zabavna, zdrava in ekološka alternativa, ter zmanjšati svoj ogljični odtis. Moj čas koordiniranja bi označila kot uspešen. Konkretno, pred Gimnazijo Kranj se je na zelo prometnem delu cestišča, blizu križišča, kolesarska cesta na lepem končala. Kolesarji so bili tam izpostavljeni veliki nevarnosti, saj so bili prisiljeni peljati po zelo prometni cesti ali kar po pločniku. S projektom Kranj na kolo pa smo dosegli, da se je prometna ureditev tam spremenila v prid kolesarjem, cesta je danes varnejša in kolesarska steza se nadaljuje. Kot moj prvi projekt je bil speljan po mojih najboljših močeh, seveda pa bi danes marsikaj spremenila, saj sem starejša in imam več izkušenj na različnih področjih, ki jih pri takem delu vedno združiš. Z vsakim dogodkom imam višje cilje in tudi več motivacije za nadaljevanje.

O Škotski na splošnem bi zelo težko govorila, sama namreč poznam le Glasgow, saj tam študiram in živim. Menim, da je v Kranju za kolesarje veliko bolje poskrbljeno, tudi ozaveščenost prebivalcev je višja. Je pa res, da je v Glasgowu relief milo rečeno neprijazen kolesarjem. Tudi kolesarskih poti je v Kranju več. Sama sem uporabljala kolo za vožnjo v šolo, ko sem še obiskovala kranjsko gimnazijo, v Glasgowu pa se zanj nisem odločila, ker me moti vožnja po levi, univerza pa je oddaljena ravno prav, da se tja odpravim peš ali pa uporabim javni prevoz. Pravzaprav se mi zdi, da problem na Škotskem ni pomanjkanje kolesarskih stez, saj se ljudje za to vrsto prevoza preprosto ne odločajo v večjem številu, smeti predstavljajo veliko večji mestni problem. Hkrati so Škoti dobro poskrbeli za prav tako okolju prijazen nadomestek koles, za javni promet. Poleg tega se univerza trudi, da bi svoja klasična uradna vozila zamenjala z električnimi, pred kratkim so odprli kar nekaj polnilnic zanje. Še enkrat moram poudariti, da sem opisala stanje samo v Glasgowu, moramo pa upoštevati, da ne gre za eno bogatejših mest Škotske.

S projektom sem zelo dobro spoznala, kako je pomembno, da imaš ob sebi pravo skupino ljudi, ki jim lahko zaupaš in se nanje zaneseš. Učinkovitost dela je bila zelo odvisna od tega, kako smotrno sem članom ekipe razdelila različne naloge in jih povezala med seboj. Zanimivo je bilo sodelovanje s šolo in ne nazadnje tudi z občino. Dejstvo je, da je bil projekt velik in zahteven, čeprav na začetku nisem videla njegove celotne širine. Učila sem se skupaj s svojo ekipo. Začeli smo popolnoma na začetku in navezali veliko stikov z različnimi ljudmi, na katere smo se lahko obrnili, zanamci so imeli pot projekta že dobro tlakovano. Kranj na kolo mi je vsekakor dal dober začetek za vse druge najrazličnejše dejavnosti, ki sem jih ali pa jih bom v prihodnje vodila. Lahko rečem, da sem nanj zelo ponosna. Bil je moja prva velika odgovornost in z veseljem se ga spominjam.

Zagotovo. Če bi imela priložnost, bi projekt z veseljem ponovno prevzela in ga vodila, ampak bi veliko stvari spremenila. Sčasoma spoznaš, kaj vse lahko narediš. Najprej je bil naš cilj vplivati na gimnazijce, na koncu pa smo prišli do občinske ravni. Na začetku smo projekt pravzaprav prevzeli kot celoten razred, kar pomeni, da je bilo vpletenih veliko ljudi z različnimi interesi. Potem pa smo se na neki točki odločili, da bomo dejavni ostali samo tisti, ki nas te stvari v resnici zanimajo. Dobili smo večjo odgovornost in zadolžitve, ampak smo jih z veseljem sprejeli.

Da bi dijaki Gimnazije Kranj in Kranjčani na splošno začeli pogosteje izbirati kolo namesto drugih prevoznih sredstev in s tem zmanjšali svoj ogljični odtis. To smo dosegli z organiziranjem Eko dnevov, ko smo jih spodbujali, da tisti dan pridejo s kolesom, pozneje pa tudi z organizacijo dneva Kr na kolo, katerega cilj je bil, da Kranjčani ta dan v službo in šolo pridejo s kolesom namesto z avtomobilom. Seveda smo imeli kot dijaki proračun precej nizek, ampak smo kljub vsemu tisti dan mimoidoče kolesarje nagrajevali z brezplačno limonado in kavo.

Nimam številk za navedeno, ampak situacija se je za kranjske kolesarje od začetka projekta v letu 2011 do danes gotovo izboljšala. Kolesarske steze se dopolnjujejo, nevarne točke odpravljajo in pred kratkim so vzpostavili tudi sistem Kr s kolesom za izposojo koles, ki je med Kranjčani zelo uspešen. O tem, kolikšno vlogo ima pri tem projekt Kranj na kolo, bi se dalo razpravljati. Vendar pa ni dvoma, da je bil naš prispevek vsaj v tem, da smo povzdignili svoj glas in pokazali iniciativo za izboljšanje stanja kolesarskih stez v Kranju že nekaj let pred tem, ko so na občini sestavili komisijo, s katero smo pozneje začeli sodelovati.