»Med mladostniki je velik delež takih, ki pridejo k meni na lastno pobudo. Pogosto govorijo o potrtosti, tesnobi, zaskrbljenosti, o negotovosti o sebi, nezadovoljstvu z vrstniškimi odnosi… Neredko omenjajo tudi samomorilne misli in samopoškodbeno vedenje. Starši dajo pobudo za obravnavo takrat, ko pri mladostniku opazijo na primer izostajanje od pouka, padec učnega uspeha, preizkušanje raznih psihoaktivnih snovi, pretirano uporabo računalnikov in drugih elektronskih medijev,« za začetek pojasni sogovornica.
Koliko odstotkov vaših bolnikov se uspešno pozdravi s psihoterapijo brez uporabe zdravil?Psihoterapija ni edina oblika kliničnopsihološke intervencije. Včasih so prva izbira druge oblike podpore, denimo informiranje, svetovanje… Na splošno pri otrocih in mladostnikih zdravila niso prva izbira. Večina pacientov v moji ambulanti ne prejema zdravil, nekateri pa jih. Predvsem pri težjih oblikah motnje pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje, pa brez uporabe zdravil ne gre. Tudi depresivne in anksiozne motnje se lahko intenzivirajo do te mere, da je ob psihoterapevtski podpori potrebna še podpora z zdravili.
Po nekaterih podatkih vsako leto odkrijejo pomembno duševno motnjo pri dodatnih 23 odstotkih prebivalcev razvitih držav. Ste skozi leta dela z duševno bolnimi ljudmi opazili rast ali upad števila pacientov?Podatki kažejo, da je v zadnjih letih vse več duševnih motenj. To opažamo tudi v vsakodnevni praksi. Verjetno je eden od dejavnikov, ki k temu prispevajo, tudi način življenja. Zdi se mi, da je pomembna preventiva socialna mreža. Če se lahko s kom pogovorimo, ko smo v stiski, in se mu zaupamo, je to zelo pomembno in pomembna zaščita pred stopnjevanjem težav. Ne potrebujejo vsi, ki imajo stiske in težave, tudi strokovne pomoči. Če se znamo ob obveznostih sprostiti, je to dobra preventiva. V zadnjem obdobju dobivajo veljavo in pozornost razni elektronski mediji, vključno z družbenimi omrežji. Ti so za mladostnike še posebno privlačni. Kljub temu pa se zavzemam za ohranjanje druženja in komunikacije v živo, saj nam ta omogoča bogatejšo, bolj celostno izkušnjo. Je pa res, da so elektronski mediji postali del našega življenja.
Depresija je dokazano ena najpogostejših duševnih obolenj. Katere druge duševne motnje še prizadenejo vaše paciente in v kolikšni meri?Pri populaciji, s katero se srečujem sama, depresija ni toliko v ospredju. Trenutno velik del populacije sestavlja skupina otrok z razvojnimi motnjami in otrok, pri katerih je prisotno tveganje razvoja takih motenj. Pri večini od njih gre za posebnosti v delovanju možganov, ki se lahko kažejo na različne načine, na primer kot avtizem, jezikovne in govorne motnje, motnja motorične koordinacije, manjša intelektualna zmožnost, motnja aktivnosti in pozornosti. Med šolarji prevladujejo otroci z motnjo aktivnosti in pozornosti ter otroci s čustvenimi motnjami. S pritožbo, da so depresivni, pa pogosteje prihajajo mladostniki. Sledi še ena skupina otrok oziroma mladostnikov, pri katerih se razvije čustvena stiska kot odziv na določene spremembe v življenju, denimo razveza staršev, smrt v družini, izguba ali kake druge spremembe, in potrebujejo le prehodno podporo.
Slovenija je na vrhu evropske lestvice glede samomorov med prebivalci. Koliko je samomorilnih misli med mladostniki? Imate občutek, da so med mladimi vse pogostejše?Veliko mladostnikov, ki poiščejo pomoč, omenja tudi samomorilne misli. Ni malo ljudi, ki kdaj v življenju pomislijo, da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo. Pri našem delu je zelo pomembno, da takšne besede vedno vzamemo resno in dobro preverimo, koliko so intenzivne, koliko so razdelane, v kakšnem kontekstu jih je posameznik izrekel. Na podlagi teh informacij ocenimo stopnjo ogroženosti in se odločamo o nadaljnjih korakih. Včasih gre le za bežne misli, lahko pa so takšne misli pogoste ali stalno prisotne, lahko ima posameznik tudi že razdelan načrt, kako bi samomor izvedel. Bolj ko so te misli jasne in definirane, večja je resnična ogroženost. Vsako stisko pa je treba jemati resno.
Ali skozi leta izkušenj ugotavljate korelacijo med duševno bolnimi in njihovimi družinskimi člani? Je mogoče gen za duševno bolezen podedovati ali gre večinoma za zunanje vplive pri nastanku in razvoju bolezni?Ko govorimo o duševnih motnjah, govorimo o skupini duševnih motenj, znotraj te pa so številne med seboj različne motnje. Za nekatere med njimi vemo, da je prisoten močnejši genetski vpliv. Nekatere razvojne motnje imajo močno genetsko komponento, denimo nekatere oblike avtizma, motnje aktivnosti in pozornosti, jezikovne motnje. Spet pri drugih ima večjo težo okolje. V večini primerov pa gre za kombinacijo. Na primer otrok z motnjo aktivnosti in pozornosti, ki je zelo težko pri miru, pleza po pohištvu in drevesih, je nepredvidljiv in jezav, se vznemiri ob spremembi rutine… Takšnega otroka je vsekakor težje vzgajati kot otroka, ki je prilagodljiv, dobrovoljen. Prvi se bo zelo verjetno pogosteje znašel v situacijah, ko bo njegovo vedenje za okolico manj sprejemljivo. Posledično bo pogosteje deležen kritike, kar lahko prispeva k razvoju samopodobe v negativni smeri. V iskanju potrditve bo lahko iskal potrditev na negativne načine. Po drugi strani pa se bo otrok, ki je dobrovoljen, ustrežljiv in se zna sam zaigrati, verjetno večkrat znašel v situaciji, ko bo njegovo vedenje v okolici izzvalo pozitiven odziv in se bo bolj verjetno utrdilo. Glede na močno genetsko komponento pri motnji aktivnosti in pozornosti pa obstaja možnost, da ima enako motnjo tudi kateri od staršev. Mati ali oče z motnjo aktivnosti in pozornosti se bo v številnih vzgojno zahtevnih situacijah težje vedno odzival umirjeno in potrpežljivo, a hkrati dovolj odločno. Verjetnost konfliktov je v takem odnosu večja. In s tem tudi možnost stopnjevanja neželenega vedenja pri otroku.
Kakšen je vpliv staršev na duševne motnje najstnikov? Ali obstaja možnost, da na razvoj bolezni vpliva odsotnost enega od staršev pri vzgoji otrok – ločitev, smrt katerega od staršev…?Gre za kompleksno sovplivanje različnih dejavnikov. Običajno govorimo o varovalnih in dejavnikih tveganja. Več ko je prisotnih dejavnikov tveganja in manj ko ima otrok na voljo varovalnih dejavnikov, večja je možnost za pojavljanje motenj pri otroku. Spomnim se besed svoje mentorice, ki je širok spekter odzivov otrok ob izpostavljenosti neugodnim domačim in/ali življenjskim razmeram opisala z naslednjo prispodobo. Rekla je, naj si predstavljamo tri različne lutke. Ena je lesena, druga kovinska in tretja steklena. Če udariš po leseni, bo zadonela zamolklo, kovinska bo lepo zazvenela, steklena pa se bo razbila. Hočem reči, da smo ljudje za različne neugodne dejavnike v okolju različno dovzetni. Iz klinične prakse bi rekla, da velika večina staršev želi delovati v korist svojih otrok. Vendar so pri tem različno spretni, različno opremljeni in včasih v veri, da delajo v otrokovo korist, nehote utrjujejo neželeno vedenje oziroma simptomatiko pri otroku.
Najstniki smo pogosto uporne narave. Kakšen je odziv najstnikov na vaše terapije?Večinoma so mladostniki, ki pridejo v obravnavo, zanjo motivirani. Še posebno, če pridejo na lastno pobudo, z lastno predstavo o tem, kaj z obravnavo želijo doseči.
Stres v šolah močno vpliva na duševno zdravje dijaka. Kakšno je vaše mnenje o večjem uveljavljanju terapij v šole in kako bi lahko terapevti sodelovali s šolami?Po mojem mnenju bi lahko učni program bolj poudarjal razvijanje dobrih medosebnih odnosov, krepitev socialnih in komunikacijskih veščin otrok in mladostnikov. Takšen ukrep bi bil lahko pomembna preventiva tudi pri negativnih učinkih stresa. A to je stvar, ki zahteva sistemski razmislek in ureditev. Druga stvar, na katero imajo mladostniki neposreden vpliv, pa je učinkovita organizacija časa, in sicer tako, da med obveznostmi načrtujejo tudi čas za sprostitev in druženje z ljudmi, ob katerih se počutijo varno in sprejeto. Noben motor ne gre brez goriva – tudi dijak ne. Naslednja od možnosti podpore, ki je organizirana v šolah, je svetovalna služba. Svetovalni delavci so tisti, ki ob razredniku lahko ponudijo podporo mladostnikom, ki jim podpora prijateljev in domačih ni dovolj.
Kako bi lahko učitelji pripomogli k zmanjšanju števila duševno bolnih mladih zaradi stresa ali drugih dejavnikov, ki nastanejo kot posledica šolanja?Težko vprašanje. Vsekakor šola in osebje v šoli lahko predstavljata pomemben varovalni dejavnik v razvoju in življenju mladostnika. Učitelj, ki zna pri dijaku prepoznati njegove vrline, ga podpreti pri razvijanju potencialov in spodbuditi ob kritičnih trenutkih, lahko ima izjemno preventivno vlogo. Seveda pa so učitelji le ljudje, med seboj so zelo različni in imajo lahko zelo različne predstave o tem, kako naj bi kot učitelji delovali.
Kaj bi svetovali najstnikom, pri katerih še niso razviti jasni znaki duševnih bolezni, stres pa že močno ogroža njihovo duševno zdravje?Prva od stvari je organizacija časa na način, ki ob obveznostih dopušča tudi čas za sprostitev in druženje. Pogosto pomaga, če komu, ki nam je blizu, lahko zaupamo svoje čudne, težke misli, če se lahko potožimo in pritožimo…
