Sašo Stare je igralec, improvizator, novinar in komik. Začel je z improvizacijo v Šili (Šolski improligi) in nadaljeval v Improligi. Je soustanovitelj KUD Kiks in eden izmed komikov oddaje Skečoholiki. Leta 2006 je maturiral na Gimnaziji Kranj ter se nato vpisal na študij filozofije in teologije v Ljubljani. Povprašali smo ga, kako je gimnazijo doživljal takrat in kako jo sedaj.
»Gimnazijo Kranj sem obiskoval že pred kar nekaj časa. Obiskoval sem jo eno leto več kot povprečen dijak. (Smeh.) Prvo leto sem šolo jemal precej z levo roko. Kmalu sem ugotovil, da bo treba delati bolj resno, saj Gimnazija Kranj ni šala. Še vedno sem počel veliko drugih stvari, kot so branje, pisanje rap pesmi in druženje s prijatelji. Profesorji so bili z menoj potrpežljivi in pravični, a so mi vedno dali vedeti, naj šole ne postavljam na stranski tir. Nekoč nisem oddal naloge za slovenščino in profesorica mi je za kazen določila, naj napišem življenjepis v rimah, saj je opazila, da velikokrat pri pouku pišem pesmi. Boljše kazni nisem dobil še nikoli; to je bila ena redkih nalog, pri kateri sem užival.«
Če bi se ponovno vpisoval v srednjo šolo, bi zagotovo še enkrat izbral Gimnazijo Kranj, saj mu je dala širok spekter razgledanosti. Ni bil najbolj vzoren dijak, a kljub temu mu je gimnazija vzbudila veliko interesov. »Moj najljubši predmet je bila angleščina, saj sem rad prebiral angleške knjige v prostem času, pa tudi med poukom. (Smeh.) Rad sem imel tudi filozofijo, prav tako nisem sovražil slovenščine in zgodovine. Naravoslovni predmeti mi niso bili najbolj pri srcu, prav tako ne športna vzgoja. Ko sem prišel v prvi letnik, nisem imel dobrih delovnih navad in to se tudi ni dosti spremenilo. Ko sedaj gledam nazaj, opazim, da če bi takrat delal sproti, bi bilo življenje lažje, ampak tudi brez tega se je dalo – diamanti so narejeni pod pritiskom,« še pravi Sašo Stare. Česar mu gimnazija ni dala v disciplini, mu je dala v kreativnosti. Na voljo so imeli ogromno obšolskih dejavnosti. V tretjem letniku je začel obiskovati improvizacijsko skupino pod vodstvom Boštjana Gorenca - Pižame. Takrat je spoznal veliko ljudi, s katerimi je kasneje v življenju precej sodeloval. Takoj po gimnaziji sicer ni natančno vedel, kaj bi počel, zato je poskusil več stvari: pisal je članke za časopis, sodeloval pri radijskih oddajah ter se ukvarjal s komedijo in improvizacijo.
»Mislim, da sem toliko stvari lahko počel le zato, ker sem imel neko širino iz gimnazije. Med mladimi je ogromno bodočih ustvarjalcev, umetnikov, ki imajo v sebi kreativnost. Skozi najstniška leta je to treba gojiti. Nekoč smo uprizorili Shakespearjevo igro Sen kresne noči in profesorica mi je dodelila nalogo, naj besedilo štirih junakov spremenim v rap in dodam glasbo. Take in podobne naloge so v meni vzbudile kreativnost, ki mi pri improvizaciji in komediji velikokrat pride prav.« Povprašali smo ga še, kaj najbolj pogreša iz gimnazijskih let, na kar nam je s smehom odgovoril: »Verjetno 'motoviljenje' okrog zmenkarij in nerodnih pogovorov z dekleti. Zdaj enostavno nekoga povabiš na zmenek, takrat pa ni bilo ne konca ne kraja iskanju razlogov, da se bosta 'slučajno' znašla na istem kraju in se družila.«
Mentorica šole: Martina Lušina - Basaj, Dnevnikov mentor: Matej Štakul
