V današnji vrednosti gledano je šlo takrat za okoli 50 milijard evrov zasebnih posojil iz Francije. Ker so mnogi pred vojno ob propagandi v časopisih in spodbujanju svoje vlade dali za posojila Rusiji vse svoje prihranke, je za več sto tisoč družin v Franciji ta dekret boljševikov pomenil izgubo večjega dela premoženja. Mnogi so tako tudi ostali brez pokojnine, ki je tedaj v Franciji še ni bilo oziroma je bila samo v obliki prihrankov.
V francoski vladi so bili osupli. Finančni minister Louis-Lucien Klotz (ki naj bi pozneje, po porazu Nemčije v vojni, vzkliknil »Bo pač plačala Nemčija!«) je izjavil: »Ruske finančne obveznosti so neodvisne od oblike vlade v tej državi.« Sicer je vrednost ruskih posojil na borzi kljub temu še vse do leta 1920 ostala precej visoka. Še do leta 1920 se je namreč zdelo, da bi bili boljševiki v krvavi državljanski vojni s protirevolucionarnimi generali lahko poraženi. Zasebni francoski posojilodajalci so tudi upali, da bo vsaj njihova država prevzela breme tega dolga, kot je to deloma storila 50 let pred tem pod Napoleonom III. glede posojil Mehiki po zmagi tamkajšnjih revolucionarjev in porazu oziroma usmrtitvi mehiškega cesarja Maksimiljana (brata Franca Jožefa), za katerega so se borili tudi mnogi Slovenci. A tokrat je bila vsota veliko večja.
Podkupljeni časopisi
Nekaj let po prvi svetovni vojni je prišlo na dan, da je v letih 1900–1914 Artur Rafalovič, predstavnik ruskega finančnega ministra, podkupil prav vse pomembne francoske časopise v skupni vrednosti današnjih 23 milijonov evrov. Tako so časopisi, tedaj edini mediji, spodbujali Francoze, da so (pogosto vse) svoje prihranke dajali za posojila Rusiji.
Sama francoska vlada je leta 1906 sporočila svojim državljanom: »Posoditi Rusiji je enako kot posoditi Franciji.« Leta 1906 se je namreč Rusija po sramotnem porazu v vojni z Japonsko in revoluciji leta 1905 znašla v hudih finančnih težavah. Napredna republika pa se je povezovala z nazadnjaškim carstvom vse od leta 1890, ko po odstavitvi Otta von Bismarcka novi nemški kancler Georg Leo von Caprivi, čigar praded Andrej Kopriva je bil doma s Kranjskega, ni podaljšal varnostnega pakta z Rusijo.
Usodno zavezništvo
Kako nenavadno je bilo to veliko zavezništvo, je prišlo do izraza leta 1893, ko je rusko ladjevje obiskalo francosko vojaško pristanišče Toulon in so morali carjevi oficirji strumno poslušati marseljezo, revolucionarno francosko himno, ki je proti tiranom in despotom, med katere pa bi lahko šteli tudi tedanjega ruskega carja. Do prve svetovne vojne je prišlo ravno zato, ker se je Nemčija, ki tedaj ni imela osvajalnih teženj, zaradi te obkolitve s strani Francije in Rusije čutila čedalje bolj ogroženo. Po sarajevskem atentatu 28. junija 1914 so nemški generali spodbudili Avstro-Ogrsko k ostremu ultimatu proti ruski zaveznici Srbiji. Želeli so si namreč čimprejšnjo vojno, ker bi Rusija leta 1916 z gradnjo železniškega omrežja na zahodu carstva, kar so v veliki meri financirali prav francoski posojilodajalci, postala zelo nevarna.
Spor še ni končan
Po prvi svetovni vojni so se obveznice, na katerih je ruski dolg, prenašale iz generacije v generacijo, zato danes več kot 15.000 Francozov od ruske vlade zahteva, da jim vrne ta denar. Francoska vlada se je po razpadu ZSSR o tem večkrat hotela pogajati z rusko. Leta 1996 je sicer vlada ruskega predsednika Borisa Jelcina plačala 400 milijonov dolarjev za odškodnino francoskim upnikom, a to je manj kot odstotek od vsote, ki jo je Rusija dolžna. Združenje Francozov, ki hočejo dobiti nazaj ta denar svojih prednikov, spor nadaljuje. Leta 2002 so na primer od francoskega sodišča zahtevali, da jim dovoli polastiti se neke ruske ladje v Marseillu, leta 2009 so enako zahtevali glede pravoslavne ruske cerkve v Nici. A obakrat zaman.
