Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemška kanclerka Angela Merkel bosta v ponedeljek s skupno izjavo zaznamovala 55-letnico elizejske pogodbe. Z njo sta 22. januarja 1963 kancler Konrad Adenauer in predsednik Charles de Gaulle okrepila sodelovanje med Francijo in Zahodno Nemčijo. Dogodki ob obletnici naj bi predstavljala novo, višjo prestavo v odnosih med Parizom in Berlinom, k čemur naj bi prispevalo tudi skupno zasedanje francoske skupščine in nemškega bundestaga. Uvod v slovesnosti, ki bi jih sicer lahko pokvarili nemški socialdemokrati, če jutri na kongresu ne bodo odobrili koalicije z Merklovo, je bil njen današnji obisk v Parizu.
Edini od petih velikih na trdnih tleh
Medtem ko ima Nemčija težave pri sestavljanju vlade, Velika Britanija z brexitom, Italija z gospodarsko in politično krizo, Španija pa s Katalonijo, je Macron med najpomembnejšimi evropskimi voditelji edini neobremenjen. Zato trenutno dejansko on vodi EU. To je prejšnji teden nazorno pokazal avstrijski kancler Sebastian Kurz, saj je takoj po sestavi vlade s skrajnimi desničarji odpotoval v Pariz k Macronu pričat o svoji proevropski usmerjenosti, Berlin pa je obiskal šele pred nekaj dnevi.
Vsekakor pa Macron pri svojih ambicioznih evropskih projektih, kot sta večje povezovanje držav evrskega območja, tudi s skupnim proračunom, in obrambno povezovanje Evrope, potrebuje podporo Merklove. On pa ji mora pomagati, da bo obdržala kanclerski stolček, tudi zato, da bosta potem lahko začela uresničevati večji del reform EU.
Za Evropo več hitrosti
Eno najpomembnejših vprašanj so Macronova prizadevanja za bolj povezano evrsko območje. Preprečiti hoče, da bi imeli Washington, Peking in Moskva bilateralne dogovore s posameznimi članicami in ne z Brusljem ali da da bi celo ustvarjali razkol znotraj EU. To ni samoumevno. Nekatere članice, med njimi Švedska in Nizozemska, imajo velike interese v gospodarskih stikih s Kitajsko in nasprotujejo enotnemu mehanizmu za tuje investicije v EU. Zadeve zapleta še nastanek neliberalnih režimov v vzhodnem delu EU, ki skrbijo zgolj za svoje interese, poleg tega so ideološko blizu Trumpu in Putinu. Tudi zato Macron zagovarja Evropo več hitrosti.
Vendar mora z reformami pohiteti, kajti leta 2019 bodo nove volitve v evropski parlament in oblikovala se bo nova evropska komisija. Poleg tega bo leta 2019 padla odločitev o tem, kakšen bo videti brexit. Kot že tolikokrat so Macronu okoliščine izjemno naklonjene. Ni več hude migrantske krize, EU ima solidno gospodarsko rast, v Franciji in Nemčiji pa so lani na volitvah zmagali proevropski politiki. Večji problem je Italija s svojimi volitvami marca, saj bo glavni spopad potekal med dvema klovnoma, Silviom Berlusconijem in Beppom Grillom. Vprašanje pa je, ali bo Macron znal prepričati druge voditelje držav članic. A najprej bo moral politiko uskladiti z Berlinom in eden od korakov na tej ne prav kratki poti so bili njegovi sinočnji pogovori z Merklovo v Elizejski palači.
