Vse je relativno. Malokdo se je v Britaniji razburjal, ko je angleški nogometni klub Arsenal lani za nakup igralca francoskega kluba Lyon Alexandra Lacazetta čez Rokavski preliv nakazal 52 milijonov funtov. Veliko pa je razburjenja, ker je britanska vlada pred včerajšnjim obiskom francoskega predsednika Emmanuela Macrona sporočila, da bo nakazala 44,5 milijona funtov za utrditev varnosti svoje meje na francoski strani Rokavskega preliva, v Calaisu. Še večje razburjenje na Otoku, vsaj v brexitskem taboru in med desničarji, je požela napovedana obljuba premierke Therese May gostu iz Francije, da bo Britanija sprejela še več priseljencev iz Calaisa, zlasti otrok brez svojcev.
Tesno sodelovanje tudi po brexitu?
Vrhunsko srečanje Mayeve in Macrona ni potekalo v Londonu, ampak na znani kraljevi vojaški akademiji Sandhurst v grofiji Berkshire. Na pogovorih so poleg najpomembnejših ministrov sodelovali direktorji petih britanskih in petih francoskih varnostno-obveščevalnih agencij, saj so srečanju dala poseben pečat varnostna vprašanja po brexitu. Čeprav gresta ravno zaradi brexita Britanija in Francija v prihodnost po zelo različnih poteh, saj ena zapušča EU, druga pa jo želi okrepiti, sta oba voditelja, pa tudi obe vladi, s tem srečanjem želela pokazati, da bosta vseeno nadaljevala tesno sodelovanje na vseh področjih.
Problem s Calaisom
Med lansko predsedniško volilno kampanjo je Macron dejal, da bo zahteval odpravo ali spremembo meddržavnega sporazuma Le Touquet, sklenjenega leta 2003, po katerem so mejni nadzor obeh držav postavili v Calaisu na francoski strani Rokavskega preliva. Po tem sporazumu priseljenci brez dokumentov, ki jim je prepovedan vstop v Britanijo, ostajajo v Franciji, mnogi od njih v improviziranih taboriščih. Trenutno je teh približno 700, čeprav so največje, imenovano Džungla, predlani podrli. Otoška vlada je za krepitev varnosti v Calaisu v zadnjih treh letih porabila že več kot sto milijonov funtov. Očitno ne zaman, saj ugotavljajo, da se je število poskusov ilegalnega vstopa iz Calaisa zmanjšalo z 80.000 v letu 2015 na dobrih 30.000 lani. Toda v Britaniji se številni politiki razburjajo zaradi domnevno pretiranega financiranja meddržavnega mejnega nadzora na francoski strani Rokavskega preliva. Konservativni poslanec Charlier Elphicke iz Dovra, ki leži na drugi strani preliva nasproti Calaisa, je dejal, da Britanija »po odhodu iz EU ne bi smela nositi vseh stroškov francoske meje v Calaisu«. Njegov poslanski in probrexitski kolega Andrew Roseindell medtem pravi: »To je v enaki meri njihov kot naš problem. Ne smemo se sprijazniti s tem, da financiramo Francijo vsakič, ko zahteva več gotovine.«
Francija kot most med Britanijo in EU
Srečanje Mayeve in Macrona je imelo mnogo več teže za Britanijo kot za Francijo. Dobrososedski odnosi s Francijo so za London zdaj pomembnejši kot kadar koli prej po pridružitvi EU leta 1973. Macron je politično najbolj trden voditelj v EU, ki lahko igra glavno vlogo v prizadevanjih Britanije, da si izpogaja dostojen brexitski sporazum. Čeprav se nikomur ne sanja, kakšen bo, bodo britanski odnosi s Francijo, nekdanjo večstoletno tekmico, pomembni za britanski položaj in vlogo v svetu po brexitu. Francija bi lahko bila most med Britanijo in EU, če bi imeli državi posebne odnose, tako kot je bila Britanija nekoč most med ZDA in EU.
