Jana Trap je stara 23 let. Na Dunaju študira ekonomijo. V avstrijski prestolnici živi že štiri leta, sicer pa prihaja iz Koroškega, iz Dvora pri Pliberku. V Celovec je hodila na slovensko gimnazijo in nato na trgovsko akademijo. Ko je začela študirati, je postala zelo aktivna članica Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju (KSŠŠD), trenutno pa je tudi njegova predsednica. V nasprotju z ljubljanskimi študenti, ki večinoma čakajo le na zabavo, so v njenem klubu zelo aktivistični in nič nenavadnega ni, če na kakšno politično srečanje pridejo oblečeni v majice z rdečimi zvezdami. Zdi se, da so progresivni študenti, kot bi si jih želela vsaka družba. A da ne boste mislili, da se ne zabavajo: sto članov kluba organizira redne petkove klubske večere in zabave.
Protesti proti vladi
Kako to, da je Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju tako aktivističen? Zdi se, da komaj čakate, da protestirate.»Mislim, da je mladina po svoje vedno politično aktivna in da je težko na splošno reči, da so študentje nepolitični. Pri nas je situacija ta, da smo morda kot manjšinci že od prej politizirani. Seveda pa ne čakamo na protestiranje, ampak smo k protestu prisiljeni. V situaciji, ko je na oblasti desna vlada, smo na primer kot manjšina ogroženi in zato moramo to tudi pokazati in povedati, ne pa molčati, se razburjati in čakati. Naš klub je društvo in s tem smo v javnosti prisotnejši in tudi naše mnenje se bolje sliši. Klub je antifašističen, antirasističen, feminističen in antipatriarhalen. V času, ko je v Avstriji na oblasti vlada skrajne desnice in ko so podobne vlade možne povsod po Evropi, je pomembno, da smo še vidnejši in da s svojimi aktivnostmi ustvarjamo družbeno politiko. Tako januarja organiziramo Antifašistično zimo ter junija Feministično pomlad.«
Kje vse ste protestirali?»Protesti, na katerih smo v zadnjih letih sodelovali, so demonstracije proti januarskemu plesu WKR na Dunaju, ki je eno največjih srečanj skrajne desnice Evrope. Demonstrirali smo tudi proti novi deželni ustavi na Koroškem, kjer je kot deželni jezik zapisan samo nemški jezik. Udeležili smo se tudi demonstracij proti novi avstrijski vladi.«
Sodelujete v evropski iniciativi Minority SafePack in spodbujate zbiranje podpisov zanjo. Zakaj?»To se mi zdi zelo pomemben projekt. Vsak sedmi človek v Evropi je član neke avtohtone manjšine, a opredelitev manjšinskih pravic na ravni evropske skupnosti skorajda ne obstaja. Zato tudi KSŠŠD sodeluje pri iniciativi Minority SafePack s ciljem zbrati milijon podpisov, kar bi pomenilo, da se mora evropska komisija začeti ukvarjati tudi s to tematiko, kar bi se v vsekakor morala.«
Glede na to, da ste aktivni v študentski organizaciji, ali se tudi v prihodnosti vidite kot aktivna članica kakšne organizacije Slovencev v Avstriji ali celo v kakšni politični stranki?»Ne morem si predstavljati, da bi bila v politični stranki. Vsebine kluba bodo na vsak način tudi naprej oblikovale moje življenje, ne vem pa, v katerih organizacijah bom v prihodnje aktivna. Sicer pa tudi ne vem, kako se bo moja pot na splošno nadaljevala, a biti politično aktivna se mi zdi na vsak način zelo pomembno. Da, antifašistično življenje se zame tudi po študentskih letih ne bo končalo.«
Ali je jezik še vedno osrednja identifikacijska točka slovenske manjšine v Avstriji?»Da, jezik je po mojem mnenju osrednji del identitete koroških Slovenk in Slovencev. V skoraj vsaki vasi obstaja kulturno društvo, kjer se prepeva in igra slovensko. To pa se mi zdi pomembno predvsem zato, da imaš možnost, da živiš svoj jezik in si gradiš prijateljski krog, v katerem vsi govorijo slovensko.«
Jeziki vse bolj pomembni
Nedavno ste imeli v klubu predavanje o tem, zakaj se v družinah slovenskih staršev pogovarjajo nemško. Ali se v vaši družini pogovarjate slovensko?»V moji družini govorimo slovensko. Moji starši so iz slovensko govorečih družin in so z mano in bratoma govorili slovensko. Tako je bilo od začetka naprej jasno, da bom hodila na slovensko oziroma dvojezično ljudsko šolo ter nato slovensko gimnazijo.«
Ali v vaši generaciji govorijo slovensko bolj ali manj v primerjavi z generacijo vaših staršev?»Mislim, da je bilo v generaciji mojih staršev več ljudi, ki so znali in razumeli slovenski jezik, a ga niso hoteli govoriti, ker so se odločili, da nočejo biti del koroških Slovenk in Slovencev. Tisti, ki so se tako odločili, jezika tudi niso posredovali svojim otrokom, zato je v moji generaciji manj ljudi, ki znajo slovensko. Trenutno pa je učenje slovenščine popularno. Vedno več otrok iz nemško govorečih družin se vpiše k dvojezičnemu oziroma slovenskemu pouku na šolah, ker postaja vedno bolj priljubljeno odraščati večjezično oziroma se že v mladih letih učiti več jezikov.«
