Kako dobro Slovenija po vaši oceni skrbi za stike z zamejci in izseljenci?

V primerjavi z drugimi državami izjemno dobro, lahko celo rečemo, da je Slovenija na tem področju najboljša. Posebno velikim državam se to vprašanje ne zdi tako pomembno, tej tematiki se tudi nekoliko izogibajo, saj med večjimi državami včasih povzroča konflikte. Majhne države, ki se zavedajo pomembnosti teh stikov, pa običajno nimajo dovolj denarja.

Zakaj je pomembno, da naša država vzdržuje stike s Slovenci iz zamejstva in sveta?

Že tako ali tako nas je malo. Tukaj nas je dva milijona, po svetu pa je po nekaterih ocenah okoli pol milijona Slovencev. To je torej bistven del narodnega telesa. Dejstvo je, da moramo skrbeti za vse, saj nas v nasprotnem primeru ne bo več. Ti ljudje, ki so odhajali zaradi političnih, ekonomskih in drugih težav, so bili boljši del naroda, saj so bili bolj aktivni, ambiciozni in bolj pridni. Imeli so namreč toliko poguma, da so spakirali kovčke in šli. Mi reveži pa smo ostali doma. Ti ljudje, ki so odšli, so bili ob odhodu sicer reveži, vendar so se s svojo pridnostjo in trdim delom uveljavili v državi, v katero so se izselili. Gre za sposobne in uveljavljene ljudi, zato moramo pri nas uporabljati njihovo znanje in pomoč. To je najboljša povezava med tisto državo, kjer ti Slovenci živijo, in Slovenijo.

Koliko je Slovencev v tujini?

Te številke so plod ugibanj, saj je vse težko prešteti. Nekatere države, denimo Kanada, pri popisu prebivalstva državljane vprašajo, od kod izvirajo njihovi predniki, ampak tu lahko nastane težava, če ima nekdo prednike iz dveh različnih držav. Mislim, da gre pri tem vprašanju bolj za stvar zavesti, ali se ljudje počutijo, da so slovenskega rodu. Po svetu ta zavest, da so Slovenci, narašča, in to precej hitro. V Kanadi denimo se jih je leta 1991, torej ob osamosvojitvi Slovenije, kot Slovence opredelilo 3600, pri zadnjem štetju leta 2006 pa jih je bilo že 36.000.

Kaj je vzrok za to?

Bolj se počutijo Slovenci, ker imajo tu svojo državo. Verjetno se lažje identificirajo s slovensko državo, kot so se prej z nekim delom Jugoslavije. Vzrok tega torej ni bilo povečano izseljevanje iz Slovenije.

Kako pa je s številom zamejcev?

V zamejstvu je največ Slovencev, ampak tudi tu je problem štetja. Po naših podatkih jih je v Italiji 83.000, na Hrvaškem 20.000, na Madžarskem okoli 5000, v Avstriji pa 23.000. Spet gre za vprašanje, kdo se počuti Slovenec. V Italiji je zanimivo naslednje: tamkajšnje slovenske organizacije sporočajo, koliko imajo članov, Slovence pa šteje tudi italijanska tajna služba, ki še vedno deluje. Šteje jih tako, da hodi v cerkve, kjer je slovenska maša, hodi v gostilne, kjer govorijo slovensko, in opazuje. Zanimivo je, da je uradna italijanska številka večja kot naša. Vsi se v ta društva namreč ne včlanjujejo, v cerkvi ali gostilni pa govorijo slovensko.

Pomembno je tudi ohranjanje slovenskega jezika. Kako je s tem v zamejstvu in v tujini?

Dolgoročno znanje slovenskega jezika seveda upada. Vedno manj je tistih, ki se znajo odlično izražati v slovenščini tako pisno kot tudi govorno. Tistih, ki malo znajo slovensko ali jih zanima slovenska kultura, je po drugi strani vedno več. Zdaj se namreč ne sramujejo več biti Slovenci. Če so jih nekoč postrani gledali, ko so govorili slovensko, zdaj ni več tako, zdaj to postaja prednost. Pomemben je tudi podatek, da število dijakov, ki se v slovenskih ali dvojezičnih šolah v tujini učijo slovensko, zelo hitro narašča.

V minulih letih smo imeli v Sloveniji več različnih srečanj in prireditev za izseljence in zamejce. Letos ste se odločili za skupno prireditev Dobrodošli doma. Zakaj?

Skupna prireditev posameznim organizacijam ne prepoveduje, da imajo svoje prireditve. Po naši oceni je pomembno, da se ljudje različnih nazorskih, verskih in drugih prepričanj skupaj srečajo in družijo. Dobro je tudi, da pridejo v večje mesto, kjer lahko srečajo tudi domačine.

Katere projekte, ki jih izvaja urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, bi izpostavili?

Že vrsto let podpiramo izmenjave, pozornost posvečamo tudi učenju slovenskega jezika. V zadnjem času si prizadevamo vzpostaviti stik z novimi izseljenci. Opažamo namreč, da se ti novi izseljenci, gre zlasti za intelektualce, umetnike in znanstvenike, ne vključujejo v izseljenska društva. Ta populacija, ki je ustanovila ta društva, je bila namreč drugačna od današnjih izseljencev. Te ljudi je treba zato osebno nagovarjati. Ustvarjati smo že začeli seznam, na katerem je mogoče najti slovenske znanstvenike in univerzitetne profesorje po svetu. Z njimi smo začeli navezovati stike, v prihodnje bi jih radi začeli vključevati tudi v raziskovalne projekte v Sloveniji. Težko bi jih prepričali, da se vrnejo domov, lahko pa bi sodelovali. Tovrstno sodelovanje bi radi razširili še na umetnike in druge intelektualce. Povezati se želimo tudi z gospodarstveniki v zamejstvu, saj bi to neposredno koristilo slovenski manjšini.

Ali že veste, koliko in katera ministrstva boste vodili v prihodnjih mesecih?

Moja služba je tukaj na uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vse ostalo je moja pomoč, ki sem jo pripravljen nuditi vladajoči opciji. Pred časom sem že prevzel vodenje vladne službe za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ker je ministrica odstopila. To začasno vodenje lahko traja največ tri mesece, ta funkcija se mi zato izteče konec julija. Zdaj smo ostali še brez treh ministric. Izrazil sem načelno pripravljenost, da lahko začasno pomagam pri vodenju ministrstva za kulturo, ampak le, če se do takrat konča moje vodenje vladne službe za lokalno samoupravo. Ne morem namreč prevzeti kar vseh ministrstev.