Renaulta twinga in kio picanta, majhna, a hkrati tudi velika. Velikokrat take vrste avtomobili naletijo na nekaj posmeha, v smislu »saj to niti ni pravi avtomobil«, a tukaj se tisti »šaljivci« zelo motijo. Čeprav sta majhna, znata zadovoljiti prav vse osnovne mestne potrebe, picanto se ne ustraši niti malce daljših voženj. A pojdimo lepo po vrsti.
Kia se je dolga leta otepala prizvoka cenenih azijskih avtomobilov, ki so predvsem poceni, a tehnično daleč za zahodnimi vozili. In glej ga zlomka, Korejci so ujeli in včasih tudi prehiteli nekoliko preveč samozavestno zahodno industrijo, picanto pa je lep dokaz za to. Tretja generacija namreč ponuja na vsega 3,6 metra dolžine presenetljivo veliko prostora. Tako na sprednjih kot tudi na zadnjih sedežih, saj svoje naredi nekoliko bolj škatlasta oblika. Res je, da to ni nikakršen oblikovni lepotec ali dosežek zadnje mode, pa vendar se ne morete znebiti občutka, da vam je preprosto – všeč.
Kot vam je lahko všeč twingo. Ta je zdaj drugačen, kot je bil nekoč, predvsem pa nekoliko bolj inovativen, tako oblikovno kot v celotni zasnovi, pa čeprav je enako dolg kot picanto. Je tak, da ga na cesti ne morete spregledati. Kar pa ne pomeni vedno tudi posebne uporabne prednosti, saj njegov prtljažnik na primer meri 188, picantov pa kar 255 litrov. Torej lahko predvsem v picantu prepeljete tudi že kar nekaj prtljage. Podobna slika se nadaljuje v notranjosti. Picanto stavi na bolj klasičen pristop, ki voznika hitro osvoji in dobesedno »objame«, saj je vse pri roki, je preprosto, prijetno, logično. Z nobenim stikalom ali ročico ne boste imeli nikakršnih težav, vse deluje gladko, mirno in nenaporno. To lahko v mestnem avtomobilu tudi pričakujemo. Twingo je tukaj že spet drugačen. Prepoznavno renaultovski pa seveda tudi slovenski, že zaradi Revoza v Novem mestu, a tudi bolj cenen ali po domače »plastičen«. Te neugledne plastike je vseeno preveč, posebno če to primerjamo s picantom, kar ne daje ravno najboljšega občutka. Enako velja za preglednost, picanto je tukaj prijaznejši za uporabnika. Podobno velja za motor. Oba se ponašata z bencinskim trivaljnikom z enim litrom delovne prostornine, pri picantu zmore 49 kilovatov (67 KM), pri twingu pa 52 kilovatov (70 KM). Trije konjiči razlike v prid francoza se na cesti ne izkažejo kot prednost, saj se je v praksi picanto izkazal za poskočnejšega in živahnejšega. Kar se pozna pri gorivu, saj je na testu porabil 5,9, twingo pa se je zadovoljil s 5,2 litra goriva na 100 kilometrov.
A zato njegov značilni trivaljni zvok ni nič moteč, kar mu lahko štejemo le v dobro. Pri twingu je motor seveda v zadku in tudi poganja zadnji kolesni par, zaradi česar marsikateri potencialni kupec malce zastriže z ušesi. Zadnjega pogona večina voznikov ni več vajena in se ga tudi kar malo boji, sploh v dežju ali snegu. Brez skrbi, twingo vas ne bo takoj »zabrisal« s ceste, je dovolj dobro vodljiv in nadzorljiv, kar seveda velja tudi za picanto.
Korejski kandidat je v tem primeru celo boljša izbira, pa čeprav ima eno težavo: ceno. S 14.490 evri je namreč pošteno dražji kot twingo (testni je stal 10.290 evrov), res pa je tudi, da je imel paket opreme EX luxury, največ, kar picanto lahko ponudi; z osnovno opremo LX active prihranite 2500 evrov. Tega pa ni malo, od obvezne klime do varnostne elektorske opreme, alarma, električnega pomika šip, 14-palčnih platišč, električno pomičnih vzvratnih ogledal, daljinskega zaklepanja in še bi lahko naštevali. Twingo je s paketom expression nekje na sredini ponudbe, torej nima ravno vsega, kar ima picanto, a ima vse to, kar vsak dan na cesti potrebujete. Od ročne klimatske naprave do elektronskih pomagal in potovalnega računalnika ali bluetooth povezave s telefonom.
Oba žepna bojevnika se torej znata spopasti s cestnim vsakdanjikom, njuna prednost pa se skriva v velikosti in okretnosti, ki jima je ne manjka. Znata pa pričarati tudi nekaj svojega šarma, eden se zadovolji z bolj tuzemskim, drugi seže malo više. Oba pa sta pravo orodje za reševanje cestno-parkirnih težav.
