O prvem ženskem časopisu Slovenka, ki je v Trstu izhajal med letoma 1897 in 1902, je bilo prelitega že veliko znanstvenega črnila, a o tem, kako je pred 120 leti nastal »mali novinarski čudež«, je v širši javnosti znanega manj. Kdo so bile slovenske izobraženke in izobraženci, ki so se – da bi Slovence postavili ob bok drugim, emancipiranim evropskim narodom – angažirali za ženski časopis? S kakšnimi mlini na veter sta se borili urednici časopisa Marica Nadlišek - Bartol in Ivanka Anžič - Klemenčič, da sta lahko v prvem ženskem listu objavljali besedila Ljudmile Poljanec, Kristine Šuler, Vide Jeraj, Ljudmile Prunk, Zofke Kveder in drugih?
Na obrobju več prostora
Kot je povedala urednica zbornika SlovenkaMarta Verginella, je bilo obrobje Slovenije za rojstvo takega časopisa ugodno, ker je v gospodarsko razvijajočem se Trstu delovalo mlado slovensko meščanstvo: »Za voditelje tamkajšnjega narodnega gibanja je bil vstop žensk v javnost pomemben, pripoznane so bile kot sooblikovalke in podpornice gibanja. Poleg tega je bilo na obrobju več prostora, navsezadnje so tam večkrat našle službo učiteljice, kot je bila Pavla Hočevar, ki so bile iz šol na Kranjskem zaradi svojih liberalnih načel izločene.«
Velika akterka tega projekta, učiteljica, pisateljica in prevajalka Marica Nadlišek Bartol, sicer mati avtorja romana Alamut Vladimirja Bartola, je na Primorskem vzpostavila mrežo slovenskih intelektualcev, v kateri sta bila tudi pesnika Anton Aškerc in Simon Gregorčič ter pisatelj Fran Govekar. »Z njimi je ves čas debatirala, a ni pustila, da bi jo njihov dvom o uspehu tovrstnega časopisa odvrnil od dela,« je povedala Verginellijeva. Prva urednica Slovenke je sodila v prvo generacijo žensk, ki so ohranjale poklicno neodvisnost in torej niso bile več odvisne od očetov ali mož.
Proti steznikom, za kolesarjenje
A Slovenka ni bila pomembna »zgolj« za vzpostavitev prvih slovenskih pesnic in pisateljic, ni bila torej le vadnica leposlovja, temveč prvi celovit poskus ženskega časopisa. V njej so izhajali članki o pomembnih temah, kot so splav, detomor, homoseksualnost… Šlo je za enega prvih časopisov, v katerem so zahtevali volilno pravico za vse ženske, ne le učiteljice ali delavke, bojeval se je za enako plačilo za delo, proti nošenju steznikov, pa za pravico žensk do kolesarjenja, kar je takrat veljalo za nespodobno. Če je torej časopisni projekt propadel po petih letih, lahko sklepamo, da je imel omejeno število bralk, je povedala Verginellijeva. Feministična propaganda je bila takrat nezaželena, nabor avtoric, ki si je prizadeval za ta vprašanja, skromen.
Usoda Nadišek-Bartolove, ki jo je soprog prepričal, da z urednikovanjem preneha, je bila sorodna usodi marsikatere ženske, ki so ji očitali, da ne more dovolj dobro opravljati več funkcij hkrati. Urednikovanje je prevzela še drznejša Ivanka Anžič Klemenčič, ki si je prizadevala, da bi iz družinskega naredila še bolj političen časopis, prenehala je denimo objavljati prispevke o modi. A po besedah raziskovalke Irene Selišnik, ki se je Anžič-Klemenčičevi še posebej posvetila, bralke in bralci takrat niso imeli podobnih želja, zato je Slovenka postopoma ugasnila. »V časopisnih virih je mogoče zaslediti mnoga javna pisma in medsebojna obračunavanja, številne avtorice so se skregale in prenehale s sodelovanjem. Razlog za propad časopisa pa je predvsem ta, da so se zdele objavljene tematike bralkam preveč avantgardne,« je dodala Selišnikova.
Prav dejstvo, da je bila Slovenka »pred svojim časom«, je navdihnilo ilustratorko Samiro Kentrić, ki je oblikovala naslovnico najnovejše knjižne izdaje o tem ženskem listu; prvo glavo časopisa je oblikovala slikarka Ivana Kobilca. Na naslovnico je Kentrićeva postavila žensko v učiteljski uniformi, ki namesto z lopato koplje s pisalom: »Želela sem poudariti, da je bil največji uspeh avtoric Slovenke, da so se dela lotile same, ne da bi čakale, da ga kdo opravi namesto njih.«
