V manjši učilnici Gimnazije Ledina sta Martin Vodopivec in Matjaž Ličer s pomočjo majhnega grelnika, kock ledu, vedra vode in črnila dijakom skušala približati fiziko morja, predvsem vzvalovanost, temperature in tokove Jadranskega morja. Zdaj sta fizika stala za katedrom in ob izvajanju poskusov zavzeto razlagala fizikalno ozadje pojavov v vodi, pred leti pa je bilo drugače. Takrat sta bila na drugi strani katedra – kot dijaka sta gulila klopi gimnazije na Resljevi cesti 12.
Dogajanje za rumenkastimi stenami mogočne dvonadstropne stavbe na vogalu Resljeve ceste in Komenskega ulice je že od začetka lanskega šolskega leta v znamenju okroglega jubileja šole. Nekdanje učiteljišče, danes pa Gimnazija Ledina, namreč letos praznuje 150 let. Ko so stavbo, v kateri sta prostor najprej dobila žensko in moško učiteljišče, leta 1867 zgradili, je stala v predmestju. Od takrat se ni spremenilo le ime šole, ki je kot Gimnazija Ledina vrata odprla leta 1991, vmes pa bila znana tudi kot pedagoška gimnazija, nato gimnazija s pedagoško smerjo, pozneje pa še kot srednja pedagoška šola, ampak tudi mesto. Širitev mesta je dosegla šolo sredi ljubljanskih ledin in danes je v središču prestolnice.
Ohranili spoštovanje do znanja
Med celoletnim praznovanjem so, kot je pojasnil ravnatelj gimnazije Roman Vogrinc, v ospredje postavili predvsem pomen splošne izobrazbe, ki so ji na Ledini zavezani še od učiteljiških časov, v letu obletnice pa so tudi s pisano paleto dogodkov in dejavnosti zajeli vsa področja, ki danes spadajo v splošno izobrazbo, in jih med seboj še tesneje prepletli. »Ob tem smo želeli prikazati tudi odnose, saj so pomembni. Tako medsebojni odnosi kot tudi naš odnos do znanja,« je poudaril Vogrinc in dodal, da so se s časom odnosi spreminjali, a hkrati ostajali enaki. »Spremenila se je predvsem forma, vsebina je ostala. Sprememba je recimo to, da profesorji dijakov ne vikajo več, sta se pa vse od obstoja šole ohranili medsebojno spoštovanje in obojestransko spoštovanje do znanja.«
Da so prav odnosi med dijaki in profesorji zdaj drugačni kot včasih, pa so na okrogli mizi R12³ (R12, ker je naslov šole Resljeva 12 in potenca, ker na Ledini, kot so povedali gimnazijci, »znanje potencirajo«) ugotavljali nekdanji ledinci različnih generacij, ki danes uspešno orjejo ledino na številnih področjih naravoslovja. »Stavba je prenovljena, a še vedno takšna, kot se je spomnim. Sem pa opazil, da se je precej spremenil odnos med dijaki in profesorji. Je bolj sproščen, kot je bil takrat, ko sem bil gimnazijec,« je ugotavljal urolog Simon Hawlina, ki se je za medicino začel zanimati v tretjem letniku srednje šole, prav razumevanje enega od takratnih profesorjev pa mu je omogočilo, da se je na študij lahko tudi vpisal. »Takrat mi je malo manjkalo do odličnega uspeha in brez tega najbrž ne bi zbral dovolj točk za vpis na medicinsko fakulteto. A eden od sicer bolj strogih profesorjev je prisluhnil moji želji in mi omogočil, da sem lahko zvišal oceno.«
»Spomniš se, česa se ne spomniš«
Ko znova vstopiš v gimnazijsko stavbo, na dan privrejo spomini, so se strinjali sogovorniki. Od tistega, kako se je eden izmed njih pogumno javil za vodenje inštrukcij iz biologije, čeprav je imel iz predmeta grajo, do tega, kako je med tečajem prve pomoči zdravnik, ki je tečaj vodil, sošolca namestil v bočni položaj, potem pa odšel iz učilnice in nanj »pozabil« za približno petnajst minut.
»Spomniš se, česa se ne spomniš,« je v smehu dodal Martin Vodpivec in z dijaki delil eno od številnih anekdot. »Sošolka je bila določena, da razdeli položnice za malico, in zdela se mi je dobra zamisel, da ji jih skrijem na zunanjo okensko polico. Na mojo nesrečo je bilo tisti dan vetrovno in ko sem pogledal skozi okno, je veter že razpihal položnice po cesti. Pobiral sem jih po celi Resljevi,« se je pripetljaja v smehu spominjal Vodopivec. Da ni računalničar, ampak se je odločil za študij fizike, je »kriva« prav Gimnazija Ledina. »Natančneje, astronomski tabor. Mislim, da sem rekorder po številu udeležb na njem,« je še dodal sogovornik in priznal, da se je moral po opravljeni maturi kar nekoliko privaditi, da je gimnazijskega življenja konec.
