Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarja, da je zasvojenost z videoigrami lahko duševna motnja. Pripravili so namreč posodobitev dokumenta, v katerem so razvrščene bolezni. Med novimi boleznimi je tudi z igranjem videoiger povezana duševna motnja, katere simptomi so kontinuirano online ali offline igranje iger, pri čemer ima igranje prednosti pred vsakdanjim življenjem, oseba pa zanemarja tudi svoje obveznosti. Oseba, pri kateri se kažejo znaki te duševne motnje, ignorira negativne posledice, ki jih ima prekomerno igranje videoiger, in nadaljuje s svojim početjem.
Vsak, ki ima rad videoigre, še ni duševni bolnik
Po novem bo z zasvojenostjo povezana duševna motnja postala zdravstveno stanje in diagnoza, ki jo bodo lahko postavljali zdravniki. Pri Forbesu opozarjajo, da seveda ne gre posploševati: vsak, ki rad igra videoigre, še ni duševni bolnik. Daphne Bavelier z univerze v Ženevi pravi, da imajo lahko videoigre tudi precej pozitivnih učinkov. Lahko izboljšajo koordinacijo med očmi in rokami, blažijo stres, izboljšajo sposobnost reševanja problemov in pripomorejo k povezovanju ljudi. Vse je odvisno od narave igre in tega, kako pogosto, kako dolgo, kje, in zakaj igralec igra igro.
O učinkih videoiger je bilo opravljenih več znanstvenih raziskav. V raziskavi, ki jo je opravilo Ameriško psihološko združenje, so raziskovalci ugotovili, da ima lahko igranje videoiger pozitivne učinke na učenje otrok in razvijanje njihovih socialnih in drugih veščin. Ugotovili so celo, da imajo lahko pozitivne učinke tudi igre z nasilno vsebino. Ljudem, ki igrajo »akcijske« videoigre, se lahko izboljšajo kognitivne sposobnosti in veščine, kot so spomin, prostorska orientacija in sposobnost sklepanja.
Igre lahko večajo empatijo
V zadnjem obdobju je bilo nekaj videoiger celo zasnovanih z namenom izboljševanja nekaterih sposobnosti igralcev. Takšna je denimo igra Dig Rush, ki je namenjena otrokom z »lenim očesom« oziroma ambliopijo. Neka druga igra je namenjena temu, da bi igralci s pomočjo virtualne resničnosti začutili, kako je, če imaš kakšen hendikep – denimo oslabljen vid ali invalidnost. Na ta način si lahko igralec predstavlja, kako težko je nekaterim početi stvari, ki jih ima sam za samoumevne. Po mnenju razvijalcev lahko takšne igre precej pripomorejo k sprejemanju drugačnosti in večanju empatije med ljudmi.
Na trgu se pojavlja tudi več simulacijskih iger, v katerih ljudje igrajo različne vloge: skušajo nekoga odvrniti od samomorilnih misli, otroku razložiti, kaj je to zasvojenost, ali nekoga prepričati, da mora uživati predpisana zdravila. »V virtualni resničnosti ljudje težke pogovore vadijo zato, da so kasneje, ko jih opravljajo v resničnem življenju, nanje bolje pripravljeni in bolj samozavestni,« so prepričani v podjetju Kognito, ki ustvarja takšne igre.
Videoigre in virtualna resničnost bi tako lahko v več pogledih precej izboljšali nekatere veščine igralcev. Kljub temu pa ne gre pozabiti na negativne učinke, kakršni so zasvojenost, agresija in depresija. Isabela Granic, razvojna psihologinja z univerze Nijmegen na Nizozemskem, poudarja, da je pri razumevanju učinkov, ki jih imajo videoigre na odraščajoče ljudi, zelo pomembna uravnoteženost.
