Romani, filmi, TV serije, videoigre in podobne zabavne vsebine nam že dolgo služijo kot priložnost, da za trenutek pozabimo na vsakdanje skrbi naših resničnih življenj in se potopimo v pravljične svetove, polne pisanih likov in nenavadnih dogodivščin. Z napredkom tehnologije postaja beg v svet namišljenega vse bolj prepričljiv, saj mamljivost onega sveta poleg vsebinske privlačnosti vse bolj nadgrajujejo dražljaji, ki vplivajo na naša čutila. Kar je bilo nekoč zgolj v naši domišljiji, že od izuma filmske magije tudi vidimo in slišimo. Kljub temu naš potop v namišljeno ni popoln, saj ga lahko prekinemo že s preprostim zasukom pogleda stran od zaslona.
Virtualna realnost je zato že dolgo naslednji korak v razvoju pripovedovanja zgodb, o katerem je ljubitelj bega pred vsakdanom doslej predvsem sanjal. Z najnovejšimi preboji na področju, ki so ga dosegli snovalci naprav, kot je Oculus Rift, pa sanjana prihodnost postaja vse bližja. Previdnejši ob tem že izpostavljajo morebitne nevarnosti medija, ki bi nas povsem potopil v namišljeni svet. Če slednjega zaradi tehnične izpopolnjenosti naprav pričnemo dojemati tako živo kot vsakdanji svet, bo vselej obstajala nevarnost zasvojenosti z namišljenim. Epidemija malce manj plemenitih Don Kihotov, ki se namesto z mlini na veter borijo s praznim zrakom, medtem ko njihovo resnično življenje razpada, vsekakor ne sodi med vizije utopične prihodnosti.
Filmar Federico Heller je v odličnem kratkem filmu Uncanny Valley (Nedomačna dolina) šel še korak dlje. Opozorilu, da bi lahko izguba razlikovanja med resničnim in virtualnim svetom privedla do zanemarjanja resničnosti, je dodal preobrat, da nezmožnost razlikovanja med resničnim in navideznim deluje v obe smeri.
