Švicarija je bila ob gradnji imenovana Hotel Tivoli, a je tako nihče nikoli ni klical. Še pred postavitvijo hotela je namreč tam stalo leseno gostišče z dvema paviljonoma, priljubljena izletniška točka Ljubljančanov v 19. stoletju. Ob začetku gradnje hotela so gostišče podrli, a ime se je ohranilo do danes. »Novi hotel ni bil – kot secesijski Bellevue – namenjen finim gostom, ampak je bil kmečka koča na vrhu hriba, ki je bila leta 1909 po naročilu župana Hribarja zgrajena v narodnem slogu,« razlaga kustos Miha Colner, ko kaže na vitičja, srčke, stenske poslikave in slovansko motiviko zgradbe, v veliki meri restavrirano tudi po nedavni prenovi.
Zbirališče umetnikov
Že ko se je hiša odprla, so se menda ljubljanski časopisi zmrdovali zaradi mešanice različnih slogov, zdela se jim je prevelika. Med zavednimi Slovenci je bila nepriljubljena, še Prešeren je trdil, da se tam zbirajo nemškutarji. »Še v začetku 20. stoletja, ko se je tudi v provincah Avstro-Ogrske že uveljavila dvojezičnost, naj bi staro gostišče vztrajalo pri nemških natakarjih in menijih,« razlaga kustos. A umetnikov kot tudi mnogih sindikalistov to ni odvrnilo, da Švicarije ne bi vzeli za zbirališče; tu je živel celo Ivan Cankar, preden je šel na Cankarjev vrh, in predvidevajo, da je prav tu začela nastajati Bela krizantema.
Po drugi svetovni vojni so bila v zgradbi socialna stanovanja, pritličje pa so naselili umetniki, predvsem kiparji, najbrž zato, ker so bili prostori dovolj veliki za izdelovanje večjih artefaktov, pa tudi dostop za dostavljanje materiala je bil ugoden. Vrsto let so imeli tu ateljeje avtor Prešernovega spomenika v središču mesta Ivan Zajec, Zdenko Kalin, Dušan in Drago Tršar, Stojan Batič, Dragica Čadež, Lujo Vodopivec… Tako je bilo vse do leta 2011, ko so dobili tako stanovalci kot umetniki nadomestne prostore, občina pa se je odločila, da bo tudi po prenovi tradicijo nadaljevala. Tivolska Švicarija sicer ni – kot izvorno – hotel, a ostaja javni prostor, ustvarjalni rezidenčni center.
Med javnim in zasebnim
Po grafičnem bienalu, ki je v zadnjih mesecih polnil njene sobane, prehaja v novo obdobje. Pred nekaj dnevi so se v več kot 2200 kvadratnih metrov obnovljenih površin vselili ustvarjalci s področja vizualnih umetnosti, po novem je namreč tam 16 ateljejev; 13 jih zasedajo slovenski umetniki, trije so namenjeni mednarodnim izmenjavam. »Pričakujemo okoli 15 tujih umetnikov na leto, s tem pa bodo lahko tudi naši potovali na izmenjave in naposled obogatili ljubljansko umetniško sceno,« načrtuje kustos.
Ena od rezidentk Marija Mojca Pungerčar je svoj atelje poimenovala Dnevna soba. Prazen prostor, ki jo je pričakal ob vselitvi, je izkoristila za razstavo z naslovom Predvideno je prehodno obdobje. Projekt temelji na izboru fotografskih posnetkov, s katerimi je v daljšem časovnem obdobju dokumentirala zasebne, predvsem družinske dogodke. »Atelje sem tako poimenovala situacijsko, glede na posebnosti tega projekta, kjer so obiskovalci vabljeni, da si ogledajo sublimacijo dokumentiranih življenjskih situacij skozi vizualno instalacijo. Tudi sam atelje je delno javni in delno zasebni prostor, kot so dnevne sobe naših stanovanj, kamor povabimo obiskovalce. V projektu se na nov način ukvarjam s tekstilom in ročnimi deli, tokrat jih povezujem z dokumentarno fotografijo.«
Nekoliko več intime predstavlja atelje, genialno umeščen v bližino gozda, za slikarko Ano Sluga, ki razen ob izjemnih priložnostih svojega prostora za ustvarjanje ne vidi kot družabnega zbirališča. Njen prvi projekt tukaj bo raziskovanje učinka vsakdanjih televizijskih ekranov: »Zanima me, ali je mogoče v dveh dimenzijah, torej v slikarskem mediju, zadovoljiti gledalca in pritegovati njegovo pozornost dlje, kot lahko to uspe digitalnemu mediju.«
Prostor definira, kaj delaš
Za pet let je dobila v uporabo svoj atelje tudi Zora Stančič: »Najprej bi se prostora rada navadila, nikoli prej nisem imela ateljeja ali pa sem imela začasne neprimerne sobe, za večje projekte sem najemala delavnice. Prostor namreč zelo definira to, kaj delaš – ko sem svojo kuhinjo zvečer, ko so šli drugi spat, spremenila v grafični atelje, sem temu prilagajala tudi format svojih del in tehnike.« Upa, da ji bo velik zračen prostor, v katerem se še ne znajde, narekoval tudi bolj ambiciozno umetnost v smislu velikosti.
Še nekoliko drugačne so okoliščine vselitve kiparke Neže Knez, ki v Švicariji ni dobila le ateljeja, temveč kot mlada perspektivna umetnica za dve leti tudi bivalni prostor. Največ ji pomeni, da ima na voljo prostor za delo, hkrati pa bo finančno razbremenjena, saj bo plačevala le stroške uporabe. »Nameravala sem se odpraviti v tujino, zdaj pa lahko neham divjati. Pridobila sem še dve leti, v katerih bom lažje delala in še nadgradila smernice svojega ustvarjanja,« dodaja.
Refleksija nekega razvoja
Zgornja nadstropja Švicarije so namenjena umetniški produkciji, pritličje vabi z gostinsko ponudbo, dvorano, namenjeno koncertom in predavanjem, in manjšim, precej neklasičnim galerijskim prostorom, kjer so minuli teden že odprli skupinsko razstavo Kopiranje, ki se ukvarja z razumevanjem umetniške grafike.
V začetku februarja načrtujejo naslednjo večjo celoletno razstavo, ki bo posvečena refleksiji razvoja Švicarije prek sodobne umetnosti. Po Colnerjevih besedah bodo razstavljali nekateri bivši rezidenti Švicarije, a tudi nekateri tujci, ki njenega konteksta ne poznajo, obsežen bo spremljevalni program. Takrat bodo odprli tudi spominsko sobo – rekonstrukcijo ateljeja – Stojana Batiča.
