Madžarski kulturni center, ki ima svoj sedež v Vili Urbana, se raziskovanja kultur dveh sosednjih držav tokrat loteva s tržnimi plakati iz obdobja, ki na Madžarskem velja za drugo zlato obdobje plakata. Razstavo Estetika potrošnje v socializmu, ki temelji na zasebni zbirki Daniela Ihasza-Totha, so z jugoslovanskimi, predvsem slovenskimi plakati iz istega obdobja dopolnili pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Na razstavi je tako 18 madžarskih in 17 slovenskih plakatov, ki pa so si kljub časovni in prostorski bližini precej različni.
Soroden družbeni kontekst
Po besedah kustosinje razstave Cvetke Požar je bilo izhodišče izbranih plakatov družbeni kontekst, ki ga plakati odražajo. Čeprav so si plakati iz istega obdobja zelo različni, pa je kontekst, v katerem so nastajali, v obeh državah podoben. Tako v Jugoslaviji kot na Madžarskem so bile namreč v tistem času gospodarske reforme, ki so spodbudile razvoj oglaševanja. Pri nas se je tako leta 1973 ustanovil prvi samostojni oblikovalsko-marketinški studio Studio marketing Delo, v katerem so ustvarjali predvsem arhitekti in oblikovalci, na madžarskem pa je bilo za oglaševanje, ki je bilo povsem centralizirano, odgovorno državno podjetje Magyar Hirdeto oziroma Mahir.
Podjetja, ki so hotela oglaševati na Madžarskem, so tako morala na Mahirju oddati zahtevo, tam pa so nato objavili razpis. Na razpise so se javljali predvsem madžarski umetniki, podjetje pa je izplačevalo zelo visoke honorarje, tudi za neuporabljene osnutke. Madžarski umetniki so plakat po eni strani izkoristili za zaslužek, po drugi strani pa je bil tudi medij za svobodno umetniško izražanje. Na Madžarskem so takrat namreč prepovedali umetniška dela z vplivom zahodnoevropskih ali ameriških umetniških praks, zato so se navdušenci nad popartom in psihedelično umetnostjo lahko svobodno izražali predvsem na plakatih.
Tudi plakati so sicer kdaj pa kdaj padli v nemilost državne cenzure, tak je na primer eden od razstavljenih plakatov za dežnike, ki prekriva domnevno golo telo. Plakat s sloganom Dežnik je pomemben modni dodatek se je oblasti zdel preveč provokativen in buržujski, a je bil zato toliko bolj priljubljen med mladino, ki ga je, čeprav je šlo za komercialni plakat, vzela za svojega.
Hollywood po madžarsko
Pri Madžarih so reforme sovpadale s tem, da je država povečala filmsko produkcijo in tudi uvoz tujih filmov, zaradi česar je v tem obdobju cvetel filmski plakat. Ne samo za madžarske, torej domače filme, temveč tudi za tuje. Medtem ko so se filmski plakati za tuje filme v Jugoslaviji predvsem jezikovno prilagajali za domače občinstvo, na Madžarskem lahko najdemo povsem samosvoje avtorske plakate lokalnih umetnikov. Na razstavi tako na primer izstopa plakat za film Fahrenheit 451, ki s svojim psihedeličnim vplivom bolj kot na izviren plakat za film spominja na naslovnico albuma skupine The Beatles. Madžarski filmski plakati za tuje filme so danes precej priljubljeni med zbiratelji, nekatere so prodajali tudi na dražbah avkcijske hiše Christie's.
Slovenski del razstave je nastal ob pomoči arhiva MAO; po besedah Cvetke Požar je na razstavi nekaj plakatov, ki niso bili vključeni v veliko razstavo plakatov, ki jo je MAO organiziral leta 2015. Pri izboru je iskala predvsem plakate, ki bi bili po svojem umetniškem pristopu vsaj malo podobni madžarskim, a z izjemo plakata za Elan, ki ga je naredil Uroš Bagaj, na slovenski strani razstavnega prostora prevladujejo bolj fotografske tehnike.
Med razstavljenimi plakati sta tako na primer še plakat za Ljubljansko banko, ki ga je na podlagi slik Kostje Gatnika oblikoval Jani Bavčer, in pa plakat za Meblo, ki ga je oblikoval Oskar Kogoj, ki je bil takrat tudi zaposlen v tem podjetju. »Domači plakati iz tega obdobja so precej abstraktni, če pa bi pri nas takrat imeli kapitalizem, bi bile zahteve po tem, da se na plakatu bolj vidita logotip in izdelek, verjetno bolj prisotne.«
