Ko je tik po žrebu, ki ga je poslal nazaj v Mostar, prišel v Ljudski vrt (pogodbo je podpisal v Avstriji), je Zlatko Zahović zanj zastavil besedo, čeprav smo v vročem poletnem Mostarju o Mešanoviću slišali marsikaj. Res marsikaj. O tem ne razmišlja. Posluša, pokaže, udejanji. Od rodne Tuzle in Slobode prek Čelika, Osijeka in Zrinjskega, kjer je osvojil dva naslova, do Ljudskega vrta.

»Zelo me spremljajo tudi doma. Ko sem zabil proti Spartaku, sem dobil čestitke od vseh, ne samo iz Bosne. Še več podpore pa sem dobil ob poškodbi, rad bi se zahvalil vsem,« pravi 25-letni Mešanović, ki ima doslej en nastop za reprezentanco Bosne in Hercegovine na prijateljski tekmi s Poljsko leta 2011.

Ko pogledate na minulo polovico leta, koliko od tega ste v resnici pričakovali?

Uf. Ko prideš v nov klub, je začetek težak za vsakega igralca, ampak situacija je bila tokrat malo drugačna. Od prvega stika s klubom v hotelu pa do prve tekme je vse šlo tako, kot mora. Nobenih težav nisem imel, takoj sem se potrudil, da je okoli mene pozitivno razmišljanje. Specifika Maribora je, da ti takoj želijo dati občutek, kot da si tu že tri, štiri leta. Niti sekundo pa nisem pričakoval, da bom čez noč prišel v ligo prvakov. In tam še zabil? Neverjeten občutek! Sanje so se mi uresničile!

Kakšna je bila liga prvakov? Ste zadovoljni s tremi točkami?

Neverjetna, ker se za nas, ki smo od tu, to zgodi mogoče enkrat v življenju. Pokazali smo, da imamo kvaliteto in rezultat, bi si pa zaslužili, da bi Spartak premagali vsaj na eni tekmi. Vendar uspeh je že to, da smo tukaj.

Darko Milanič je po vaši poškodbi očesa poudaril, da mu je še posebej žal, ker se je to zgodilo ravno vam. Da ste mu »draga oseba«, je dodal. Zakaj? Posledica vašega tišjega karakterja?

Vsi v klubu vedo, da sem predvsem zelo pošten prijatelj, nato pa še delavec. Izpolnjujem vsako trenerjevo odločitev, niti v enem trenutku nisem počel nič v nasprotju z njimi. Želim delati točno to, kar trener govori. Kajti šele ko to izpolniš, lahko igraš na višjem nivoju.

Najbrž je bila za vas najtežja tekma tista v Mostarju, prva letos, proti Zrinjskemu?

Nedvomno! Ta tekma je bila izredno težka, nasprotnik kvaliteten, imeli so enajstmetrovko pri 0:0 in – če jih primerjam z Islandci in Izraelci – so odigrali najboljše proti nam, zares dobro. Pa ne samo doma, saj so povedli tudi v Ljudskem vrtu. Ampak naše izkušnje in kvaliteta so odločile, zato smo napredovali. Zdaj se vidi, da je ekipa Zrinjskega dobra (zaostaja točko za vodilnim Železničarjem, op. p.), jim pa manjkajo izkušnje in še kakšen kvaliteten igralec.

Ravno o razliki v kvaliteti in izkušnjah je na dolgo in zelo slikovito govoril trener Blaž Slišković že po prvi tekmi v Mostarju. Skušal je podučiti okolico, naj si drugič morda ne želi tako zelo ravno Maribora.

Želijo si ga najbrž predvsem zaradi potovanja, ker je finančno najbolj ugodno, vsekakor ceneje, kot če gredo recimo na Islandijo. Vedo pa zdaj, da je proti Mariboru težje izvleči pozitiven rezultat, saj vemo, koliko nam zadošča, in da znamo igrati na rezultat.

Po vaših izkušnjah: ali komentarji in renome nogometaša danes prehitijo, še preden pride v novi klub?

Na začetku svoje kariere mi ni bilo toliko pomembno, kaj ljudje govorijo, raje sem se posvetil svojemu delu. Če to počnem, če me ceni trener, je precej bolj pomembno kot to, kar bo o meni rekel navijač na ulici. Ah, ti komentarji…

Kaj sta vam prvi dan rekla Darko Milanič in Zlatko Zahović?

Da je vse odprto in da sem prišel zato, da se lahko dokažem. Kot vsak drug. Prišel sem, bil tiho, delal. Tako kot drugje in – počasi pridejo rezultati. V prvi (pol)sezoni v Ljudskem vrtu imam za zdaj solidno statistiko.

Devet golov na devetindvajsetih tekmah. Ste edini, ki je zabil v prvenstvu, pokalu in ligi prvakov. Blesteli ste v Domžalah, Novi Gorici, Sežani, Moskvi. Samo solidno?

Ampak lahko bi bilo še precej bolje! Tako in tako pa je prvi cilj, kje je klub. Smo pa v napadu pač toliko bolj opaženi, vendar brez dobre ekipe ne moreš izstopati. So igralci, tudi prvi strelci lige, prva imena svojih moštev, ki so nižje na lestvici in se o njih precej manj govori. Ko smo prvi, vsi govorijo o nas, o ekipi, o igralcih. Zato želim, da je klub prvi, ker ko klub izpolni svoje cilje, smo tudi mi svoje.

Kadar koli je Mariboru letos spodrsnilo (Liverpool doma, Olimpija v pokalu, Celje v gosteh), se je pobral še močnejši. Kako si to razlagate?

To je uspeh! Karakter ekipe, ki smo ga pokazali ravno takrat, ko ni šlo. Ko v Bosni izgubiš proti slabši ekipi, je vse črno, misliš, da se ne boš pobral, in samo globlje padaš v luknjo. Tukaj pa ne, še močnejši postaneš.

Ni pa bilo lahko zabijati proti koncu za jesenski naslov. Najprej se je poškodoval Luka Zahović, kar dvakrat, nato proti koncu še vi, ostal je le Marcos Tavares. Niti on ni klasična špica. Sicer pa nihče od vas treh ni.

Zato mi niti ni bilo treba toliko prilagajati svoje igre. Če deset igralcev v polju svojo igro prilagodi navodilom, se vse da. Hitro sem se prilagodil taktiki, ki mi zelo ustreza, saj lahko igram še več pozicij, zato sem se prej vključil. Žal mi je bilo za Luko, ker je tako marljiv fant. Težko je, ko se soigralec, četudi konkurent, poškoduje. Sploh ker sva ostala s Tavaresom praktično sama v napadu, vendar je trener dobro rotiral, nobeden od naju ni bil utrujen. Na koncu je Tavares ostal sam za zadnje tri tekme, ampak to zelo dobro prenaša in vidimo, kako je odigral zadnje tekme.

In še podal vam je za gol v Moskvi.

Točno tako, najprej dvojno podajo z Vršičem, nato še meni in – gol.

Kam ste pogledali, ali je gol regularen?

Gledal sem vse. (Smeh.) Vsi so se ustavili, in ker so vsi obstali, se je še meni zdelo, da je prepovedan položaj. Zato sem pogledal proti sodniku. Hvala Marcosu, bi mu pa res, res rad še tukaj čestital za rekord. Kakšna čast je igrati z njim!

Rekorder slovenske lige je postal, da. Kako bi primerjali slovensko ligo s tisto v Bosni in Hercegovini?

Slovenija ima zelo dobra igrišča in ekipe, ki se želijo dokazovati. Kvalitetnejša liga je kot v BiH. Tudi zaradi pogojev in predvsem želje. Poglejte, prideta k nam v Maribor Triglav in Aluminij in je res težko. Tega v BiH ni, tako organiziranega branjenja. Pa še igrišč ni, kjer bi se razvijala igra. Tam gre vse na duel.

Pa je resnično tako velika razlika v zelenici?

To je najpomembnejše za nas, osnova za nogomet. Če je podlaga dobra, lahko igraš hitreje. Če ni hitre trave, ni tempa, samo agresivnost in dueli. Na takih igriščih, kot so v Sloveniji, moraš res znati igrati.

Martin Milec je po zadnji tekmi s Sevillo na vprašanje, ali misli, da bi spet lahko odšel, rekel »fantje, počasi, šele vrnil sem se«. Tudi za vas se že šušlja, da ste zanimivi za druge klube, berlinsko Hertho?

Prišel sem šele poleti, rad bi se tukaj še dokazal, mislim, da sem sposoben še toliko več. Bomo pa videli, kaj še bo.

Vaše sodelovanje z agentom je precej specifično.

Ja, slišiva se vsak dan, sva več kot dobra prijatelja, saj je tudi moj boter. Ne pogovarjava se samo o nogometu. Ni pa najin cilj, da bi odšel od tukaj, rad bi še veliko pokazal v Mariboru.

In še to – kdo bo na koncu prvi strelec lige?

Pa... Jaz.

Jasmin Mešanović intervju Maribor Slovenija NZS nogomet intervju Maribor Triglav