Korzika je na zgodovinski prelomnici, morda največji po letu 1769, ko jo je od Genove kupila Francija in se je v Ajacciu rodil Napoleon Bonaparte, ki je sicer kot vladar Francije zatiral korziške nacionaliste. Prvi krog volitev v parlament otoka namreč kaže, da bodo po drugem krogu 10. decembra absolutno večino med 63 poslanci imeli korziški nacionalisti.
Še pred desetimi leti si nihče ni mogel predstavljati, da bi lahko korziški nacionalisti, ki so jih tedaj oblasti v veliki meri enačile s teroristi, lahko dobili večino na volitvah, tudi zaradi velikega števila priseljencev. Še pred 20 leti so ubili prefekta, glavnega predstavnika francoskih oblasti na otoku, ki ima 330.000 ali 0,5 odstotka prebivalcev Francije. Še leta 2007 so na svojih shodih kot junake prikazali zamaskirane teroriste-separatiste, ki so obsodili »genocid francoskih kolonialistov nad korziškim ljudstvom«. Vendar so potem uvideli, da je terorizem neučinkovit v njihovem nacionalnem boju. Dokončno so se oboroženemu boju in ilegali odpovedali leta 2014.
Neodvisnost bi bila utopična
Nato so zmagovali na volitvah, tudi zaradi odpora ljudi do tradicionalne politične elite. Višek je bila nedeljska zmaga, ko so korziški nacionalisti – ob komaj polovični udeležbi – dobili 45 odstotkov glasov. Ne levica ne Nacionalna fronta ne bosta imeli nobenega poslanca, slabo pa sta se izkazali tudi desnica in stranka francoskega predsednika Emmanuela Macrona.
A zdaj, ko bodo dobili absolutno večino, bodo korziški nacionalisti zahtevali, da se v treh letih določi avtonomija Korzike, tudi to, da korziščina ob francoščini postane uradni jezik, poseben davčni status za prebivalce in amnestijo za »politične zapornike«. Niso za neodvisnost, kar bi bilo utopično za otok, ki je finančno odvisen od Francije, katere revni del je (Katalonija je najbogatejši del Španije). A lahko bi jo zahtevali, če jim Macronova vlada ne bo hotela ustreči.
A če bo korziščina postala ob francoščini uradni jezik, bi glede svojih jezikov enako lahko zahtevali Bretonci, Alzačani, Katalonci, Baski (oboji so tudi v Franciji), Provansalci… To bi bila nočna mora za večino francoskih politikov, ki se od skrajne desnice do radikalne levice, to je od Marine Le Pen do Jean-Luca Mélenchona, zavzemajo za »enotnost Francije in nedeljivost republike«. Sicer se vsi omenjeni jeziki danes uporabljajo zlasti v ruralnih okoljih za komunikacijo v družinskem krogu in med prijatelji. Podobno kot v drugih regijah je tudi na Korziki francoski centralizem in unitarizem v 19. in 20. stoletju zatiral domači jezik ter v šolah nasilno izvajal francizacijo, ki jo lahko primerjamo s sicer neuspešnim poitalijančevanjem na Primorskem med obema vojnama. Tuji nakupi korziške zemlje in rast njene cene so eni pomembnih vzrokov za korziški nacionalizem in separatizem v zadnjih petdesetih letih.
