V nedeljo bodo v Prešernovem gledališču Kranj pripravili uprizoritev drame Teror, ki jo je pred dobrima dvema letoma napisal nemški odvetnik Ferdinand von Schirach (prevod je delo Jaše Drnovška), od takrat pa je osvojila odre po vsem svetu, saj naj bi jo trenutno igrali v več kot 40 gledališčih.
Njen uspeh je mogoče vsaj do neke mere pripisati aktualni vsebini, saj obravnava tematiko terorizma, vendar ne na plakaten, poenostavljen način, temveč tako, da hkrati odpira številne dileme sodobne družbe, in sicer tako pravne kot tudi etične, pojasnjuje vodja umetniškega oddelka gledališča Marinka Poštrak. Po njenih besedah besedilo v središče postavlja vprašanje o vrednosti človeškega življenja – oziroma točke, na kateri človek postane zgolj »objekt« – hkrati pa je napisano izjemno spretno, saj gledalcu vedno znova spodmakne tla: »V trenutku, ko pristanemo na neko stališče, nam ga naslednji prizor zamaje.«
Gledališče kot forum
Uprizoritev je postavljena v sodno dvorano, kjer je na zatožno klop posajen pilot vojaškega letala Lars Koch; ta je zavestno sestrelil letalo s 164 potniki, ki so ga ugrabili teroristi, da bi ga usmerili na nogometni stadion, kjer je bilo v tistem trenutku 70.000 ljudi. Za to dejanje ni imel ne ukaza ne pooblastil, prav tako ni skladno z zakonodajo; je torej kriv premišljenega množičnega umora? Na koncu procesa morajo o pilotovi krivdi ali nedolžnosti odločiti gledalci, ki so postavljeni v vlogo porotnikov.
Predstavo režira Eduard Miler, sicer zelo dober poznavalec nemškega gledališča, kjer se, kot pravi, uprizoritve pogosto odpirajo kot nekakšen forum za občinstvo; ta težnja se tudi dobro dopolnjuje s trenutno »modno« usmeritvijo v tako imenovano dokumentarno gledališče. »Je pa von Schirachovo besedilo zahtevno za režiranje, saj ponuja zelo malo manevrskega prostora za svoje 'gledališčenje'; taka predstava namreč živi zgolj od teže in moči argumentov, kajti njeno glavno orodje je jezik.« S takšno oceno se strinja tudi lektorica uprizoritve Maja Cerar: »Gre za izrazito verbalno dramo, kjer vse temelji na govorni interpretaciji, zato za uspešno izvedbo potrebuješ predvsem dobre igralce.«
Dramaturginja Žanina Mirčevska pa dodaja, da je glavna moč tega besedila v zapletu, ki je po silovitosti primerljiv z antičnimi grškimi tragedijami: pilot sestreli letalo z nedolžnimi ljudmi in zavestno prekrši zakon, da bi izbral manjše zlo – toda skozi igro spoznamo, da stvari le niso tako preproste in da so dileme globlje in večplastne. »Cilj uprizoritve je, da bi se vsak med nami vprašal, kaj bi storil, če bi bil na njegovem mestu. Ali sploh imamo orodja, s katerimi bi se zmogli ustrezno soočiti s tako skrajnimi in zapletenimi situacijami?« V prepletu načel, morale in zakonov, toda tudi ob spoznanju krhkosti sistema, ki nas obdaja, je lik Kocha oblikovan kot tragični heroj – kot nekdo, ki se loči od množice in ukrepa po svoje, ki si drzne sprejeti odločitev in se celo upreti predpisom, da bi zaščitil človeško dostojanstvo, čeprav ve, da s tem tvega svoj lastni propad.
Kako prevzeti odgovornost
Prav kakor imajo osebe v predstavi različne poglede na ustreznost Kochovega ravnanja, se mnenja o tem razlikujejo tudi med igralsko zasedbo. »Želim si, da bi uprizoritev odprla širšo debato in da bi se zaradi nje pogovarjali o tem, v kakšnem svetu pravzaprav živimo,« je poudarila Darja Reichman, ki igra državno tožilko (ta zagovarja stališče, da vrednosti človeškega življenja nikoli ni mogoče tehtati z drugim življenjem, saj so vsa enako dragocena). Podobno pravi tudi Aljoša Ternovšek, ki nastopa v vlogi branilca: »Najbolj pomembno se mi zdi, da predstava kliče ljudi na odgovornost – gledalci se morajo odločiti, kot se je moral tudi Koch. Kajti danes živimo v svetu, ko se odgovornost na vse mogoče načine prelaga in je nihče noče zares prevzeti.«
Ravno zato se dogaja, da v resnici »sodimo napačnim ljudem«, še pojasnjuje. »Problem je namreč prav v tem, da je sistem odpovedal in se je moral zaradi tega odločiti pilot, prepuščen samemu sebi.« Miha Rodman, ki igra vlogo obtoženega, pa pripominja: »Koch je izobražen in moralen, zaveda se prav vseh razsežnosti in posledic svojega dejanja. Njegov primer pa med drugim odpira tudi vprašanje, ali na račun zakonov in predpisov ne izgubljamo neke zdrave pameti in človečnosti.«
