Takšno oceno je nekoliko neprijetno izreči, ker je lahko razumljena narobe; če nič drugega, lahko po nepotrebnem vrže slabo luč tudi na predstave, ki sem jih uvrstila na festival. Vendarle pa se mi zdi, da mora selektor, ki si ogleda več kot sto uprizoritev, nekatere od njih morda celo večkrat, kljub temu ponuditi neko ovrednotenje stanja. Minula sezona se mi je kot celota res zdela precej slabša od predhodne. Veliko je bilo ponesrečenih srečanj med različnimi plastmi posameznih uprizoritev: videli smo na primer dobre režije slabih besedil, obupne režije dobrih predlog, pa tudi nekatere izjemne igralske stvaritve v sicer dokaj bornih predstavah in slabe izvedbe zanimivih uprizoritvenih zasnov. Preveč je bilo torej medlih ali pa nedosledno izpeljanih predstav.
Imate za ta pojav kakšno pojasnilo?Na podlagi ene same sezone verjetno ni mogoče podajati tehtnejših sodb, še manj pa govoriti o kakšnem trendu; lahko gre tudi za povsem običajna nihanja. Skratka, ne mislim, da je slovensko gledališče v krizi. V zadnjih letih se je sicer vsaj za področje neinstitucionalne produkcije uveljavilo mnenje, da kakovost projektov pada zaradi vse slabših produkcijskih pogojev, toda nisem prepričana, ali lahko ta razlaga obvelja za celotno gledališko pokrajino. Prej bi menila, da so v javnih zavodih vprašljiva nekatera umetniška vodenja; morda se v ustanovah tudi zaradi dokaj hitrega ritma produkcije, ki ga pač narekujejo normativi, na odru včasih prekmalu pojavi predstava, ki bi potrebovala še nekaj dodatne dodelave.
Ali katera od spodletelih srečanj izhajajo tudi iz neposrečenih iskanj novega in drugačnega?Nimam občutka, da lahko v okviru lanske produkcije zaznamo kakšne bolj izrazite nove poetike ali poskuse odmikov od že znanega. Pri določenih tipih uprizoritvenih praks prej opažam zasičenost in nekateri ustvarjalni pristopi so nemara že na točki preloma, ko se bo moralo v njih nekaj spremeniti. Tu merim zlasti na družbenokritične avtorske projekte, ki jih je v slovenskem gledališkem prostoru razmeroma veliko, a je šlo pri njih pretežno za ponavljanje že znanih formalnih vzorcev ter vsebin, pa čeprav so nekateri mlajši ustvarjalci tudi v ta tip teatra vnesli nekaj svežine.
Družbenokritična razsežnost očitno ostaja pomemben poudarek naših odrov. S čim pa se še ukvarja slovensko gledališče?Res imamo kar dosti zelo neposrednega družbenokritičnega gledališča, s čimer pa ni seveda nič narobe oziroma je ta količina glede na čas, ki ga živimo, razumljiva. Gledališče se pač odziva na stvarnost. Ta produkcija je pretežno snovalnega tipa, toda nekaj te kritičnosti zaznamo tudi pri uprizarjanju klasičnih dramskih besedil – tako zagotovo ni naključje, da je prišlo do svežih postavitev starogrških tragedij, kot sta Antigona ali Medeja, ki ju je mogoče brati tudi kot politično dramatiko par excellence. Sicer pa želim poudariti, da v pretekli sezoni ni manjkalo niti vrste domišljenih, pogumnih in celo velikopoteznih odločitev, od celostnih repertoarnih zasnov do uprizarjanja kanonskih nedramskih besedil, ki se jih na tak način ni lotil še nihče. Precej je bilo tudi navezovanja na druge umetniške zvrsti, predvsem film in televizijo, ki ni bilo neproduktivno.
Ob lanskem programu festivala se je dvigovalo kar nekaj prahu. Letos takega »škandala« ni bilo.Ne morem in tudi nočem se pretvarjati, da nisem opazila, da je bilo nezadovoljstvo nekaterih gledališč in ustvarjalcev z lansko selekcijo povod za rušenje festivala, posledično tudi za odstop umetniške direktorice Alje Predan, ki se pritiskom ni uklonila. Mislim, da za festival to nikakor ni bilo dobro. Zato sem ob koncu mandata zaželela svoji naslednici veliko dobrega gledališča, mariborski gledališki hiši pa, da bi vzela festival za svojega tako, da bi podpirala njegovo avtonomijo tudi takrat, ko sama morda ni imela najboljše sezone. Upam, da bo novo umetniško vodstvo premoglo drzno vizijo in pokončno držo, s katerima bo ohranilo festival na ravni, ki jo je v preteklih letih dosegel pod Aljo Predan, in ga popeljalo še v kakšne nove vode.
