Imamo avdicije, a sam še nisem bil na nobeni. Prijavljenim postavijo nekaj osnovnih vprašanj, s katerimi malce preverijo znanje.
Zato, da nimajo premalo znanja, kar bi bilo boleče tako za tekmovalce kot za gledalce?Da. Če so v oddaji trije tekmovalci, ki ne znajo skoraj nič, je vse skupaj dokaj žalostno in težko gledati. Imeli smo že primere, ko nismo mogli verjeti, da nečesa nikakor niso znali.
Vi pa se, tako se vsaj zdi ob ogledu oddaje, v takih primerih na različne načine zelo trudite pomagati.
Nastane lahko kar neprijetna situacija, ki jo kot voditelj skušam rešiti. Nočem, da bi se jim smejali vsi, ki gledajo oddajo.
Če bi bil prizor res skrajno »boleč«, bi ga lahko naknadno izrezali?Da.
Ste kdaj že kakšnega?Smo. Je pa treba priznati, da niso vprašanja nikoli zares težka. Če že, so malce zavita in vsebujejo kakšno zvijačo.
Od okoli 700 posnetih epizod kviza Vem! ste jih vi odvodili približno pol. Zagotovo ste pri tem naleteli na veliko zanimivih prigod. Ali kakšna posebno izstopa?V spominu so mi ostale bolj neprijetne. V eni od oddaj je mlajši moški goljufal. V finalu sva stala eden ob drugem in takrat si je pozorno ogledal moj listič z odgovori. To so videli vsi v studiu, kjer je tudi šest kamer, tako da česa takega ne moreš skriti. Ustavili smo snemanje, ga soočili z dejstvom, a je vse skupaj zanikal. Dali smo mu celo možnost, da finale ponovimo z drugo križanko. Goljufanje je kategorično zanikal, ni želel zapustiti studia, grozil je s tožbo, kričal. Situacija je bila izredno neprijetna. Peljali smo ga v režijo in ga soočili s posnetki, a še vedno ni priznal, saj menda ni gledal na listek, le nekakšen tik je imel. Bili smo na meji tega, da pokličemo varnostnike, a se je po dolgem času le spravil ven. Oddaje nismo nikoli predvajali.
Kot voditelj morate s tekmovalci takoj navezati nekakšen stik.Dobro je, če mi jih uspe vsaj malce sprostiti. Pred snemanjem za pokušino naredimo en krog vprašanj. Doma na kavču je vse dosti lažje, saj ni treba pritiskati na gumb, ni treba biti prvi… Na vaji so še nekako sproščeni, ob vklopu kamer pa postanejo drugi ljudje.
Ste kvize spremljali že od malega?Na legendarno Kviskoteko smo čakali pred televizijo. Po krajšem zatišju se je pri nas nova doba kvizov začela z Milijonarjem. Hrvati imajo daljšo tradicijo kvizov, obenem pa še težje kvize, ki zahtevajo veliko znanja.
Sta ključni težavi, da pri nas kvizi ne uspevajo tako dobro, majhen »bazen« tekmovalcev in denarne nagrade?Pa saj tudi na Hrvaškem niso nagrade tako visoke. Pri dnevnih kvizih, kakršen je Vem!, nagrada ne more biti 10.000 evrov, saj jih ne bi mogli od nikoder vzeti. V Jokerju, po drugi strani, je denarna nagrada visoka.
Je vodenje kviza za vas nekakšna popestritev med vajami in predstavami kranjskega gledališča, v katerem ste zaposleni?Je, ja. Včasih se ti tudi skorajda ne ljubi, a tako je pač v službi. Na neki način je po več kot 300 oddajah zame to že skoraj rutina.
Kako pomembno vlogo je imel v vaši karieri lik Dušana Vaupotiča - Duleta?Zelo pomembno.
Kaj bi imel Dule danes za povedati o aktualni politiki? Bi komentiral propad Adrie, se obregnil ob ameriškega predsednika Donalda Trumpa?Ob njega se nikakor ne bi obregnil, saj bi ga imel za pravo izbiro, za človeka na mestu. Dule bi bil navdušen, da je na položaju končno nekdo normalen.
Razmišljate o obuditvi lika, kot je pred kratkim s Fato storila Lucija Čirović?Dule se je poslovil s koncem oddaje Tistega lepega popoldneva, o njegovi obuditvi ne razmišljam, saj je njegova zgodba trajala 13 let. Leta 1999 sva z Matjažem Latinom po besedilu Roka Vilčnika naredila predstavo, sledila sta film in televizija, končalo pa se je z Evropsko prestolnico kulture, kjer je bil Dule hišnik. Mislim, da je 13 let dovolj.
Za tri svoje vloge (Bajan, Referent, Branilec) v kranjskem gledališču ste lani prejeli nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Lahko tako dobro leto sploh kako presežete?Prejeli smo tudi Borštnikovo nagrado za skupinsko igralsko kreacijo v predstavi Naš razred. Sam bom še naprej pri vsaki predstavi delal po najboljših močeh. Za čisti presežek se mora skladati veliko stvari, a recepta ni. Ni pa nagrada merilo, da je samo to dobro, saj moramo vedeti, da gre v teh primerih le za ocene določenih posameznikov v komisiji. Je potrditev, a ne delam zaradi nagrad, temveč zato, da občinstvu nekaj sporočim. Kako dalje? Ne vem. Vsaka predstava je svoj svet.
So vas kdaj zanimale slovenske nanizanke, tako imenovane limonadnice?Če sem čisto iskren, niti ne. Dobil sem nekaj vabil, a mi že konkurenčna klavzula to preprečuje. Tudi če bi želel, mi tega ne bi dovolili. Bi pa z veseljem posnel kakšno nadaljevanko, a tako »pravo«.
Mnogo igralcev iz limonadnic gledalci na ulici ustavljajo z imeni njihovih likov. Kako je s tem pri vas?Običajno me ustavijo kar z mojim imenom, dostikrat še vedno tudi z Duletom. Zlasti na štajerskem koncu. Tam sem Dule in pika.
Ste že od malega doma pripravljali predstave, skeče, igre?S hčerjo družinskih prijateljev, s katero sva bila istih let, sva za starše za novo leto pripravila nekaj koncertov. A sva pela na playback.
Ker niste glasbeno nadarjeni?Res je.
Sem mislila, da je to eden od pogojev za vpis na AGRFT.Na AGRFT takrat pod pogoji še ni bilo tega talenta, pri nas se v tistem času tudi še niso delali muzikali. Imam posluh, nisem pa ekstremno glasbeno nadarjen. Tu in tam je treba v kakšni predstavi kaj zapeti, za eno od njih, Mrtvec pride po ljubico, sem se za silo naučil igrati harmoniko, na odru smo tako celo imeli band. Od nekdaj sem si želel biti v glasbeni skupini, a nisem nikoli igral inštrumenta ali obiskoval glasbene šole. S to predstavo se mi je tako izpolnila ta želja.
