Na gričih okoli Radovice v Beli krajini je največji nasad kakijev daleč naokoli. Marsikdo bi zamahnil z roko, češ, kaj je pri tem tako posebnega. Kaki, precej nezahtevno drevo, vendarle raste tudi pri marsikateri hiši po Sloveniji. A če nekdo sredi zaprisežene vinorodne dežele poseka cel hrib vinograda in namesto trt posadi subtropska drevesa, ki rodijo »zlata jabolka«, je to vsaj malce nenavadno.
»Lani je sin odnesel nekaj zrelih, že omlajenih kakijev babici, ki živi v domu starejših, pa mu je rekla: Ja sinko, povej ti meni, na katerem drevesu pa raste ta marmelada?« pripoveduje 73-letni Jožef Petric, ki se je po večletnem temeljitem premisleku pred petimi leti odločil, da je z vinogradom preveč dela. Hkrati pa ni hotel, da bi njegovo zemljo zaraslo robidovje. In odločitev je padla. Kaki naj bo.
Lani sto kilogramov, letos že tona
»Malo ste zamudili, pred dvema tednoma smo drevesa do konca obrali. Ko se bliža kakšna zmrzal ali sneg, je treba biti hiter,« nas opozori Petric. Na hribu pri hiši v Radovici ter pri sosednjem Boldražu je imel dolga leta vinograde, kakšnih 9000 trt vsega skupaj. Toda z vinogradom je bilo preveč dela, on pa je že v letih. »Treba je na veliko škropiti, tudi po dvakrat na teden, sicer ti grozdje propade. Pa sproti pleti, sicer ti lahko splesni. In če nisi ves čas stoodstotno pozoren, je celoletno delo na koncu brez smisla.«
Pri hiši je posadil 180 kakijevih dreves sorte tipo, na parceli pri Boldražu še približno toliko dreves drugih sort, ki jih ni treba mediti. »Saj ne vem, ali sem se odločil pravilno ali ne. Ampak glede na to, da kaki nima škodljivcev in ne potrebuje neke posebne obdelave, saj ga ni treba škropiti, le tu in tam drevesa malo obrezati, da oblikujejo krošnjo in niso previsoka, pa vsake toliko malo pokositi med drevesi – no, za zdaj še kar gre.«
Lanski pridelek je bil okrog sto kilogramov, letošnji že krepko več, kakšno tono, pravi. Pa mu bo uspelo vse prodati? »Upam, da bo. Prodajam na tržnici v Metliki, veliko ljudi pa pride po kaki kar na domačijo.« A ker so drevesa še mlada in komajda na začetku rodnosti, si bo moral kmalu omisliti hladilnico. V polni rodnosti namreč pričakuje okoli 30 kilogramov sadežev na posamezno drevo. Prostora pod hišo ima dovolj za kakšnih 700 dreves. »Če bi imel zagotovljeno prodajo, bi jih morda tudi zasadil. Tako pa se moram truditi za prodajo vsakega sadeža, do zadnjega.«
Ptiči nikoli ne zgrešijo
Letošnji kakiji so nekoliko manjši kot običajno, suša je vzela svoj davek, zmrzali na območju Radovice pa ni bilo, tudi takrat ne, ko je prizadela večji del okoliških vasi. »Res dobro klimo imamo tukaj. Letos sem moral drevesa sicer zalivati. Da bi si omislil kakšen zalivalni sistem, pa se mi za zdaj ne izplača. Če bi imel bistveno več dreves, bi prav gotovo razmišljal o tem.« Precej škode naredijo tudi ptiči, sploh tik pred pobiranjem, ko so kakiji že dovolj zreli. »Ptiči natanko vedo, kateri sadeži so dovolj zreli. In nikoli ne zgrešijo. A ko je sadež enkrat poškodovan, začne hitro propadati.«
Najbrž prvo kakijevo drevo v Beli krajini še vedno stoji v vasi Lokvica malo pred Metliko. Po pripovedovanju Petrica je sadiko prinesel neki možakar okrog druge svetovne vojne iz Italije. »Drevo je mogočno kot kakšen star oreh. In še vedno rodi, le oberejo ga težko, tako da večina ostane pticam.«
Kaki, ki velja za pravo vitaminsko bombo, izvira iz Kitajske, kjer so razvili že okoli dva tisoč sort. V Evropo so ga prinesli okoli leta 1870, gojijo pa ga predvsem v sredozemskih državah. Pri nas se je pojavil malo pred prvo svetovno vojno na Primorskem, najbolj znani pa so kakiji iz strunjanskega območja.
