Benito Mussolini
Nobenega dvoma ni, da je italijanski fašistični voditelj eden prvih, ki so šport uporabljali za lastno promocijo, po eni strani, in za motivacijo naroda po drugi strani. Šport v funkciji vojaškega treninga in šport kot opij za ljudstvo. Mussolini je plaval, smučal, se vozil z avti in letali, vsaj tako so kazali filmi in fotografije. Italijanski reprezentanti so v tridesetih zmagovali v sabljanju, kolesarstvu, tenisu in kar je bilo najpomembnejše, dobili so svetovni nogometni prvenstvi leta 1934 v Italiji in leta 1938 v Franciji. V Mussolinijevem Il Popolo D' Italija so leta 1934 zapisali, da je šlo za zmagoslavje vizije, harmonije, discipline, reda in poguma, mnogi pa so njihovo zmago leta 1934 ocenili tudi kot umetnost podkupovanja. Mussolini si je tako želel pokala, da se je pred polfinalno tekmo z Avstrijo dobil na večerji s švedskim sodnikom Ivanom Eklindom. Italijani so seveda zmagali, Eklind pa je potem sodil še za zmago v finalu s Čehoslovaki. Vse za nogometaše, ki so pred vsako tekmo pozdravljali s fašističnim pozdravom.
Kim Jong Il
Prejšnji severnokorejski voditelj (1941–2011) je imel kopico neverjetnih lastnosti, zato je za mnoge njegov športni in svetovni rekord, ko je pri golfu za 18 lukenj potreboval 34 udarcev, še najmanjše presenečenje. Z razdalje okoli 300 metrov je kar 11 lukenj zadel s prvim udarcem! A pravega dokaza za njegov rekord še niso objavili, tako kot ni dokaza, da je res v dveh letih napisal 6 oper, da je v času svojega življenja napisal 1500 knjig, da je vreme spreminjal z močjo svojih misli in da se je zaradi njegovega rojstva v vesolju rodila nova zvezda.
Idi Amin
Odtrgan ugandski diktator (1923–2003) je bil v mladih letih pravi športnik in nekaj tekmovalnosti mu je ostalo tudi v letih, ko je bil predsednik države. Kot plavalec prsnega sloga je zmagoval v bazenih še pri sedemdesetih, podobno je bilo z boksom. Leta 1974 je na afriškem prvenstvu amaterjev iz publike skočil v ring, izzval ugandskega trenerja Gracea Seruwagija in ga spravil na tla v drugi rundi. Ko so pred leti Seruwagija vprašali, kaj se je zgodilo, je rekel: »Seveda sem se sam vrgel na tla, predsednika vendar ne smeš premagati.«
Adolf Hitler
Amaterski avstrijski slikar, občasen arhitekt in vegetarijanec se s športom ni veliko ukvarjal. Je pa v maniri italijanskih fašistov Nemčija organizirala poletne olimpijske igre 1936 v Berlinu in zimske v Garmischu. Nemci so predvsem poletno olimpijado izkoristili za dokazovanje nadvlade arijskega nadčloveka tudi na področju športa. V veliki meri jim je uspelo. Osvojili so 89 medalj, ZDA 56, Italija 22… Jim je pa zato spodletelo pri nogometu, ko so izpadli že v četrtfinalu proti Norveški, in v atletiki, kjer je briljirala ameriška reprezentanca.
Vladimir Putin
Ruski predsednik in nekdanji premier (1952) je eden tistih politikov, ki se s športom slikajo tako rekoč na vsakem koraku. Po eni strani je sam aktiven športnik, po drugi strani pa skrbi, da njegova država organizira velike športne spektakle, kot je bila olimpijada v Sočiju ali kot bo svetovno prvenstvu v nogometu naslednje leto. Putin igra hokej na ledu, trenira judo, smuča, lovi ribe, rafta, jezdi konje, šofira avtomobile in pilotira letala. V naslednji fazi se bo morda lotil tudi največjega ruskega problema, epidemije dopinga v športu.
Fidel Castro
Kubanski voditelj (1826 –2016) je nekoč izjavil, da je šport pravica ljudstva, ne bogastva, in v tem smislu je tudi deloval. V šole so po zmagi komunistov uvedli športno vzgojo, otroci pa so se s prvimi vajami srečali že mesecu in pol po rojstvu. Ves šport so seveda amaterizirali, velike uspehe pa so dosegali predvsem v boksu, baseballu in atletiki. In s temi športi se je tudi Castro največkrat slikal. Najraje je igral baseball in košarko. In seveda šah. Igral naj bi celo z velemojstri, tudi s Fischerjem in Petrosjanom, čeprav pravih dokazov za to ni.
Josip Broz Tito
Dolgoletni in dosmrtni predsednik Jugoslavije je imel rad šport, tako da so bila vsakoletna spektakularna praznovanja njegovega rojstnega dne na stadionu JLA v Beogradu pravzaprav velike športne prireditve. Po Titu so poimenovali tudi nogometni pokal Jugoslavije – pokal maršala Tita. Sicer pa je imel Tito najraje aristokratske športe: jezdil je konje, streljal in v svoji lovski karieri pokončal nekaj največjih medvedov na območju nekdanje Jugoslavije – menda tudi tretjega po velikosti, kar jih je bilo kadarkoli ustreljenih v Evropi. Zlobni jeziki so šepetali, da so mu živali pripeljali pred puško.
Teodoro Obiang Nguema Mbasogo
Predsednik male, z nafto bogate zahodnoafriške države Ekvatorialna Gvineja je bil na svoje mesto postavljen leta 1979, pa se še vedno dobro drži. Diktator, bi lahko rekli. Kljub temu, da prebivalci njegove države niso med najbolj bogatimi na svetu, polovica jih nima kanalizacije in čiste vode, se njegov sin vozi po Evropi z najboljšimi avtomobili in slovi kot zbiralec relikvij Michaela Jacksona. Kaj pa šport? Ljudstvu, ki živi v bedi, je Teodoro leta 2015 podaril afriško prvenstvo v nogometu.
Kim Jong Un
Severnokorejski vladar naj bi v zadnjih letih veliko vlagal v šport. Najbolj se ga spominjamo po tem, da je plačal obisk razvpitemu ameriškemu košarkarju Dennisu Rodmanu. Organizirali so košarkarsko tekmo, Rodman in kolegi so dobro zaslužili, potem pa so govorili o tem, da se borijo za mir v svetu. V zadnjih dneh se začenja Kim Jong Unovo srečanje s februarsko zimsko olimpijado pri južnih sosedih. Poročajo, da bo naredil vse, da bosta reprezentanta nastopila (za zdaj kaže na dva umetnostna drsalca), to pa pomeni, da takrat ne bo napadel.
Francisco Franco
Španskega diktatorja (1892–1975) ne uvrščajo med tiste voditelje, ki naj bi imeli velik vpliv na šport, po drugi strani pa mu pripisujejo veliko vlogo pri enem največjih nogometnih klubov na svetu, Realu iz Madrida. Še posebej pri prestopu najboljšega nogometaša petdesetih Alfreda Di Stefana, ki je leta 1953 iz kolumbijskega kluba Millonarios prestopil v Real, in ne v Barcelono, ki ga je prav tako želela v svojih vrstah. Odločitev Franca ni bila slaba, z Di Stefanom je bil madridski Real v enajstih sezonah enkrat interkontinentalni, petkrat evropski in osemkrat španski prvak.
