Pravzaprav je kar malo čudno, da v restavracijah po naši domovini le stežka naročimo fižol v drugačni obliki kot v solati. Kvečjemu še kot pasulj, ki se ga drži nizkokategorni sloves enolončnice iz menze, ali morda kot prebranec, ki je predvsem zvezda lokalov s specialitetami z žara. In zanimivo, pri nas pojemo največ fižola prav v obliki prebranca. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je ta fižolova jed tako rekoč glavna uspešnica skoraj ponarodele kamniške živilske industrije. Fižol sicer izvira iz Južne Amerike, zato se mu denimo v mehiških restavracijah težko izognemo. Pri nas smo ga začeli gojiti v 17. stoletju, njegovo ime pa smo najbrž povzeli po Avstrijcih, ki so mu nekoč dejali fisole, morda po Benečanih, ki so jedli fasolo, Furlani še danes kuhajo fasul, medtem ko Italijani v knjižni maniri luščijo fagiolo. Po latinsko se mu reče phaseolus, kar izhaja iz grške besede phaselos. Bizantinci so prebirali suh phasouli, iz tega pa izvira srbski pasulj – in krog je sklenjen! Fižol in pasulj izvirata iz enega in istega imena. Italijani ga pripravljajo na številne gurmanske načine, poleg slastne ribollite denimo tudi tako, kot veli tokratni recept.

fižol soffritto ragu toast gratiniran kruh čabata malica italijansko recept receptura