Posebnost festivala v Solunu (Festival Tesaloniki) so njegove retrospektive – te so osredotočene bodisi na posamezne države, na zanimive filmske ustvarjalce ali pa gre za tematske retrospektive. Letos je takšen sklop filmov z naslovom »Od besed k podobam: Balkanska književnost in film«, ki je posvečen filmskim priredbam balkanske književne klasike. Med njimi je tudi film, nastal po romanu Črni dnevi in beli dan Dominika Smoleta – Ples v dežjuBoštjana Hladnika, ki je bil v šestdesetih letih del širšega jugoslovanskega avantgardnega gibanja, v okviru katerega so nato nastajali tudi tako imenovani filmi črnega vala. Drugi režiserji priredb balkanske književnosti, ki bodo predstavljene, so iz Srbije, Hrvaške, Bolgarije, Romunije, Turčije, Albanije, Bosne in Hercegovine in Velike Britanije.
Med filmskimi avtorji, ki jim letos posvečajo posebne retrospektive, so Ida Lupino, ena prvih hollywoodskih režiserk, ki je ustvarjala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, švedski režiser Ruben Östlund, ki ga po filmih Višja sila in Kvadrat poznamo tudi pri nas, in madžarska režiserka Ildikó Enyedi, ki je letos v Berlinu za svoj film O telesu in duši (ki si ga bo mogoče že ta teden ogledati na Liffu) dobila zlatega medveda. Gre za njen peti celovečerni film, četudi je Ildikó Enyedi svoj prvenec, Moje dvajseto stoletje, posnela že leta 1989 – a pred filmom O telesu in duši na Madžarskem skoraj dvajset let ni dobila sredstev, da bi lahko posnela film.
Gre za filmski opus, ki ga je težko uvrstiti v katerokoli kategorijo. Njeni filmi so nekakšna sinteza filmskih slogov in šol ter hkrati delujejo zelo samosvoje, kar bi prav lahko bila posledica njenega delovanja v madžarskem umetniškem kolektivu Indigo v 70. in 80. letih; gibanje si je prizadevalo za ustvarjalno razmišljanje in ideje, ki niso omejene na eno samo umetnostno področje, saj so v njem skupaj delovali vizualni umetniki, arhitekti, filmski ustvarjalci in teoretiki.
Element, ki se v filmih Ildikó Enyedi vedno znova pojavlja, pa je sanjskost in z njo povezani magični, nadnaravni elementi. Črno-beli film Moje dvajseto stoletje, ki spominja na zgoden hollywoodski film, pripoveduje o dvojčicah, ki ju ob rojstvu ločijo, in spominja na otroške sanje; v Lovcu na magijo ostrostrelca zamotijo živali v živalskem vrtu, ki jih skozi kukalo svojega orožja lahko opazuje v mikropovečavi; v filmu Čarovnik Simon imata glavna junaka sposobnost telekineze. Podobno velja tudi za film O telesu in duši, četudi je ta od vseh njenih filmov morda najbolj konvencionalen. Ljubezenska zgodba med glavnima junakoma se zaradi njune zadržanosti in sramežljivosti – še posebej njene – ne bi mogla nikoli uresničiti, če ne bi med obiskom psihologinje v klavnici, kjer delata, naključno ugotovila, da oba sanjata isto. Sanje so za Ildikó Enyedi prostor, kjer tisto, kar nas ovira v vsakdanjem življenju, izgine; v filmu O telesu in duši pa so sanje tudi prostor, kjer se junaka ljubezenske zgodbe lahko srečujeta in povežeta v jungovskem smislu skupnega nezavednega.
360 stopinj
Sicer je festival v Solunu eden izmed prvih na svetu, ki letos uvaja tekmovalni program za filme, posnete v tehnologiji VR (virtual reality) – filme, posnete s kamero, ki zajame 360 stopinj dogajanja. Gre za povsem nov način filmskega ustvarjanja, ki ni revolucionaren le zaradi tehnologije, temveč zato, ker spreminja način filmskega ustvarjanja in razmišljanja o filmu. Režiser gledalčevega pogleda namreč v 360-stopinjskem okolju ne more usmerjati tako, kot ga v klasičnem filmu, kjer ga omeji na posamezen kader. V filmih VR lahko pogled po mili volji obračamo, medtem ko teče zgodba. Režiser torej ne deluje več kot izključni avtor, temveč predvsem kot ponudnik podob/zgodb, ki jih dokonča gledalec.
Ker gre za nov medij, bo ta svoj ustvarjalni potencial v celoti najbrž pokazal šele čez čas. Za zdaj v tej tehnologiji nastajajo predvsem nekajminutni kratki filmi, ki so v letošnjem programu gledalca na primer postavili neposredno na prizorišče zločina, umora spolne delavke, ta gledalska izkušnja pa je veliko bolj intenzivna kot izkušnja v klasičnem kinu; v nočni kljub, kjer se fant in dekle zaljubita in okrog njiju zaživijo vsi mogoči scenariji njune ljubezenske zveze; globoko pod oceansko gladino, v grško begunsko taborišče in v spalnico desetletnega fanta, ki ugasne luč v sobi in odplava v svet sanj. Te, kot kaže, svojo povezavo s filmom ohranjajo tudi v času novih načinov filmskega ustvarjanja.
