Po otvoritvenem dokumentarcu o poljskem nacionalizmu Nekoč v novembru poljskega režiserja Andrzeja Jakimowskega in po grozljivem samozažigu Poljaka, ki je z letaki opozoril na zaton poljske demokracije, se je varšavski filmski festival tudi končal v znamenju politične geste: glavno nagrado je dobil kitajski režiser Zehao Gao za filmUbiti lubenico.
Manj estetike, ostra kritičnost
Kritiki so za to satiro o kmetu, ki se začne zavedati, kako nepravičen je svet okrog njega in kako pomembno se je tej nepravičnosti upreti, že poleti napovedovali, da zaradi stroge cenzure praktično nima nobene možnosti, da bi doma na Kitajskem prišel v redno distribucijo. Film o tem, kako slepa ubogljivost brez upiranja vladavino nepravičnosti in tiranije samo še poglablja, pač ni nekaj, kar bi kitajske oblasti dopustile.
V estetskem smislu morda res ni nič posebnega – pravzaprav zaradi statičnosti dogajanja in ekspozicijskih monologov bolj kot film deluje kot gledališka igra –, vendar je izredno močan kot (satirična) filozofska razprava in ostra družbena kritika. Njegova tarča so podkupljivi uradniki, nerazumevajoči organi pravice, še posebno, ko izrekajo politično motivirane smrtne kazni; v nekem trenutku v filmu simbolično zagori celo bankovec s podobo kitajske Velike dvorane ljudstva.
Čen Čao je kmet, ki prideluje lubenice in jih prodaja ob cesti. Čeprav že tako živi v revščini, ga lokalni pomembneži še naprej izkoriščajo, saj mu za lubenice ne plačujejo – ubogljivi Čen Čao pa nikoli ne reče ničesar. Nekega dne se pri njem odpočije motorist, ki kmalu odhiti naprej. Izkaže se, da moški beži pred policijo, ker je ubil nasilnega vaškega poglavarja – ta je njemu in njegovi družini vrsto let grenil življenje, ker je na volitvah glasoval proti njemu. Ko izve, da so moškega obsodili na smrt, Čen Čao začne dvomiti o tem, da je treba oblasti vedno brezpogojno ubogati, in se začne prvič v življenju upirati tudi sam.
Film je prežet s književnimi referencami: mednarodni naslov filma Ubiti lubenico se bržkone – seveda v ironičnem smislu – sklicuje na klasiko Harper Lee, ki ptico oponašalko v svoji kritiki ameriškega rasizma uporabi kot simbol nedolžnosti, radosti in svobode. Motorist, ki se bežno ustavi pri Čen Čau, postreže z basnijo o pujsu, ki zaide v težave, ker se je naučil žvižgati; to basen je napisal kitajski pisatelj Vang Šjaobo, ki je »legendo« o kitajski kulturni revoluciji v svojih novelah pogosto dekonstruiral skozi črni humor in absurdizem. Skratka, Ubiti lubenico se je s svojo pripovedjo o prebujanju politične in uporniške zavesti med ljudmi v najnižjih in najbolj nemočnih slojih družbe kljub satiričnemu tonu, kot kaže, odlično vklopil v letošnje vzdušje festivala.
Resnica o laži
Velik hit so bili sicer tudi skandinavski filmi, po katerih je varšavski festival že tradicionalno znan. Satirična je bila denimo pripoved norveškega igrano-dokumentarnega filma Drib Kristofferja Borglija, po mnenju marsikoga najboljšega filma v letošnjem programu. Ta s svojo zasnovo »filma po resnični zgodbi, ki temelji na laži«, odlično ujame duha današnjega časa in njegove »resnice«, ki jo zaznamujejo »lažne novice«, informacijski »mehurčki« in po meri ukrojeno oglaševanje, viralni videi.
Drib temelji na resničnem dogajanju, ko so se leta 2014 na Norveškem po spletnih omrežjih začeli širiti videi moškega, ki ljudi na ulici – na primer varnostnike – izziva toliko časa, da ga ti pretepejo; izkazalo se je, da gre za iransko-norveškega komika Amirja Asgharnejada. Kmalu so ga opazili tudi v ZDA, od koder ga je neko oglaševalsko podjetje povabilo k sodelovanju pri oglasu za energijsko pijačo (»Drib«), in sicer k oglasu, ki naj ne bi bil videti kot oglas. Žal niso vedeli, da je Asgharnejad velik oboževalec ameriškega komika Andyja Kaufmana in da so bili videi njegovih pretepov zaigrani od začetka do konca. Asgharnejad pa je svojo vlogo igral še naprej in njihovo povabilo sprejel kot odlično priložnost, da izvede še eno podobno potegavščino.
Režiser filma Kristoffer Borgli je Asgharnejada dobro poznal – in po njegovi zgodbi sta skupaj posnela film, ki pod vprašaj postavlja ne le formo dokumentarnega filma in njegove »resnice«, temveč tudi filmske koncepte režiserja-scenarista, igralca, lika in njihovih vlog. V filmu (v katerem so zaradi pravnih razlogov spremenjena vsa imena, saj naj bi omenjeno oglaševalsko podjetje nastanek filma poskušalo preprečiti) namreč Asgharnejadov lik povsem prestopi svoje okvire, se stopi z igralcem, resničnim Asgharnejadom, in tako prav po bahtinovsko zamaje tradicionalno avtoriteto avtorja (filmskega) teksta.
