21. decembra se na Rdečem trgu v moskovskem Kremlju vsako leto zbere na tisoče mladih in starih Rusov, ki v rokah nosijo zastave, rdeče nageljne in ročno pobarvane Stalinove portrete. Njihovo izkazovanje spoštovanja granitnemu kipu diktatorja ima religiozne razsežnosti, saj poleg prinašanja rož poljubljajo njegovo podobo, prižigajo sveče in poklekajo. Ko se v Bogolubovem Zidu mednje vmeša protestnica, ki Stalina glasno obsodi kot morilca, se odzovejo z ogorčenimi kriki, mlajši moški, ki se ob razpadu Sovjetske zveze najbrž še niti rodil ni, pa jo pri priči obsodi na smrt: »Kdor ne spoštuje Stalina, mora umreti!«
Dva pogleda
Letos sta o pojavu sodobnega kulta Josipa Stalina nastala že vsaj dva filma. Poleg ruskega Zidu, ki je v najbolj prestižnem programskem sklopu v Jihlavi dobil glavno nagrado, je nizozemska režiserka Jessica Gorter, ki se je z Rusijo in rusko zgodovino ukvarjala že v svojih prejšnjih filmih, posnela Rdečo dušo. Pojav je pomemben zaradi vzporednic stalinizma z današnjo rusko politiko: Stalin je po mnenju njegovih oboževalcev zmagal v vojni, Rusijo pa povečal in iz nje naredil svetovno silo; bil je »močan vodja«, »močna vlada z močnim vodjem pa lahko doseže karkoli«. Podobne zagovore slišimo od Putinovih podpornikov, ki so navdušeni nad tem, kako si današnja ruska politika prizadeva posnemati mogočnost, agresivnost in ekspanzionizem Sovjetske zveze, in občudujejo Putina, ker se v javnosti kaže kot trdoživ, neizprosen mačo.
Filmi, kot sta Zid in Rdeča duša, odpirajo pomembno razpravo o preteklih in sodobnih kultih »velikega vodje«, pa naj gre za Stalina, Putina, Trumpa, češkega Andreja Babiša ali koga drugega, in o avtoritarnih režimih, ki jih ti sooblikujejo in ki so takšne voditelje sploh proizvedli. V Jihlavi je zmaga takšnega filma odlično sovpadla z obiskom ene izmed častnih gostij, novinarke Žane Nemcove, ki je med drugim govorila tudi o politični odgovornosti Putina za smrt svojega očeta, Borisa Nemcova, in o možnostih, da bi tudi v Rusiji kdaj končno nastopila prava demokracija.
Med častnimi gostjami je sicer nastopila tudi Katarzyna Surmiak-Domańska, ki kot ena izmed redkih novinark na Poljskem za časnik Gazeta Wyborcza veliko piše o temah, kot sta nacionalizem in seksualnost (denimo o transspolnih osebah, gejih in lezbijkah, ki vzgajajo otroke), kritično pa naslavlja tudi koncept tradicionalne družine in z njo povezanih vrednot, ki so na Poljskem pogosto nedotakljiva tema. Pred dvema letoma je objavila knjigo Kukluksklan: Tukaj je doma ljubezen, zbirko reportaž in intervjujev, ki jih je v Arkansasu naredila med raziskovanjem ene izmed najstarejših in največjih ekstremističnih organizacij. Poudarila je, da se je podoba Kukluksklana od šestdesetih let, ko so njegovi člani nasilno ovirali gibanje za državljanske pravice, močno spremenila: zaradi grozljivega slovesa, ki ga KKK ima, so svojo podobo poizkušali spremeniti tako, da so namesto sovraštva (do nebelih Američanov) svojo podobo začeli graditi na ljubezni: do otrok, do družine, do ZDA, do bele rase in do Jezusa Kristusa; namesto nasilja so torej (vsaj v javnosti) začeli delovati predvsem ideološko, namesto skupine, ki je proti, pa so postali skupina, ki je za.
Rasizem brani ljubezen
Četudi je osnovana na njeni raziskavi v Arkansasu, se njena ugotovitev še zdaleč ne nanaša samo na Kukluksklan, temveč je ključna tudi za siceršnji premislek o sodobnih desničarskih gibanjih. Skupna točka sodobnih desničarskih organizacij, političnih strank ali drugih je ta, da za doseganje svojih ciljev izrabljajo otroke in družine, pa naj bodo nacionalistični, rasistični ali mizogini in homofobni (pomislimo samo na slogan Za otroke gre podobnega slovenskega gibanja). Takšna gibanja ljubezen prikažejo kot nekaj, čemur so ljudje od zunaj grožnja, pravi Surmiak-Domańska; sovraštvo in sovražni govor so nadomestila sporočila ljubezni. »Zasebno je težko govoriti z nasilneži, rasisti, homofobi in podobnimi. Če pa je to tvoj poklic, denimo, če si novinar, pa takšnih ovir ne sme biti. Drugo stran je treba razumeti in o njej izvedeti toliko, kot je to le mogoče.«
