Aron Nimcovič, inovator in hipermodernist

Aron je bil rojen v Rigi leta 1886. Igre se je naučil pri osmih letih od očeta, bogatega trgovca. Ko je leta 1904 odšel študirat filozofijo v Berlin, je imel v mislih le še šah. Po prvih negotovih korakih je leta 1906 osvojil manjši turnir v Münchnu. V predvojnih letih je bil reden udeleženec velikih turnirjev, vedno blizu vrha, a za zmago je še nekaj manjkalo. Prebil se je med deseterico, kjer je ostal vse življenje.

Med rusko revolucijo je hlinil norost in se tako izognil vpoklicu. Pobegnil je v Berlin, leta 1922 pa se ustalil v Kopenhagnu. Takrat se je začel njegov vzpon; postal je nordijski prvak, dobil dansko državljanstvo, zmagal v Marienbadu leta 1925 in Dresdnu 1926. Na newyorškem turnirju kandidatov je leta 1927 pristal na tretjem mestu. Uspehi so se vrstili, višek pa je Nimcovič dosegel z zmago pred Capablanco na veleturnirju v Karlovih Varih leta 1929. Zdaj je bil tretji igralec sveta, Aljehin pa se je dvoboju izogibal; še se je spomnil treh bolečih porazov.

Nimcovič je bil odljuden, vedno ga je kaj motilo. Ko je Vidmar med partijo iz žepa potegnil cigaro, je protestiral: »Čeprav niste prižgali, me ovirate; kot šahist veste, da je grožnja močnejša od izvršitve!« Leta 1925 je napisal kultni Moj sistem, morda najvplivnejšo šahovsko knjigo v zgodovini. Tam je predstavil revolucionarne maksime, kot je: nadzor središča je pomembnejši od njegove zasedbe. V obrambi svojih tez je bil načelen, tudi za ceno poraza. V naslednjih letih je bil vseskozi v vrhu, a krhkega zdravja. Leta 1935 je dobil pljučnico, ki je bila usodna.

Njegov vrh je bil v času Capablance in Aljehina, ob boljših živcih pa bi lahko segel še višje. Po njem se imenuje kup otvoritvenih variant, najbolj znana je Nimcovičeva Indijska obramba.