Opus akademskega kiparja Dušana Tršarja (1937) obsega dela v različnih materialih: varjeno železo, bron, kamen, les, pleksi steklo, žica. V zgodnjih delih je ustvarjal predvsem v železu, bronu in mavcu, zanimala ga je figura v stoječi pozi ali v različnih oblikah gibanja. Gib je pri njem vedno negotov, ne v kiparsko oblikovnem, pač pa v vsebinskem pomenu figure, ki se trudi obstati v viharnem svetu prevratov in političnih negotovosti. Telo je skupek kubov, med katerimi je viden zvar, ki še poudarja teksturo materiala in nestabilnost človekovega bivanja. V poznejših obdobjih je postala figura bolj izčiščena, izvedena v enem samem kosu izbranega materiala, vendar ni več sama. Figura ali forma figure se pomnoži in pomnožuje, kot ideja kolektivistične misli, v katero so zliti posamezniki. Skupina ti pomaga stati, vendar le, dokler si njen sestavni člen.
Od materiala k barvi
V kiparsko estetskem in izvedbenem pogledu lahko ta dela opisujemo kot plastenje materiala, ponavljanje iste forme, kar ustvari optimistično idejo naravnih ciklusov. V kamnu so silhuete celostno spojene ena z drugo, v železu pa se individualizirajo. Vertikalne palice so pritrjene v skupno podlago, vendar se med seboj ne dotikajo, skrajni zaključki se formirajo v kljuke, kar asociira na človeško glavo.
Kmalu kiparja več ne zadovoljuje le mehansko oblikovanje materiala, zato začne v svoja dela vključevati barvo. Polikromacija ponuja svojevrstno nadgradnjo skulptur, ki se zdaj vsaj na videz odmikajo od eksistencialističnih vsebin in zaživijo bolj radostno, kot polikromirani kipi starega in srednjega veka in njihova izvirna ideja ali potreba človeka po posnemanju narave, ne le v obliki, temveč tudi v svetlobi in barvi. Obarvane skulpture, risbe in grafike sledijo isti ideji repeticije, ki kiparja pripelje do uporabe pleksi stekla. Plastenje novega in starega materiala kot postopna rast kipa, ali kot letnice v drevesnem deblu, ali nalaganje usedline ali občutek organske rasti v naravi.
Lumino plastike
Spogledovanje s preteklostjo v opusu Dušana Tršarja je opazno le pronicljivemu opazovalcu, saj so dela vedno aktualno sodobna in raziskujejo trenutno stanje duha. Vendar vse to ne bi bilo mogoče, če avtor ne bi odlično poznal svojega poklica in njegove zgodovine. Lumino plastike ali svetlobni objekti obarvanih pleksi stekel, ki jih Tršar osvetli s fluorescentno žarnico, oddajajo svetlobo kot svetlobni objekt, luč, vendar niso le to, so umetniška dela, v katerih je izpostavljen problem svetlobe in materiala. Zdaj kiparski objekti niso več odvisni od zunanje svetlobe, ki pada nanje iz prostora, v katerem se nahajajo, temveč si sami proizvajajo svetlobo in ustvarjajo čarobno igro chiaroscura. Svetlobni objekt je samozadostna umetniška stvaritev, ni odvisen od zunanje svetlobe, saj poseduje svojo. Baročni učinek merjenja moči svetlobe in sence je zdaj ukročen. Umetnik je končno tisti, ki ima popoln nadzor nad končnim videzom svojega dela.
Prehod prek grobe brutalne podobe skulpture do svetlobnih objektov, ki delujejo minimalistično izčiščeno in so podobne designerskim lučem, ter vrnitev h grobo razbrazdani teksturi v delih iz brona, ki zaznamujejo predvsem dela zadnjih desetletij, je strnjen prikaz Tršarjevega dela. V vseh fazah, materialih in njihovih oblikah se kaže krhkost in nežnost nastajajoče forme, ki v skoraj manierističnem pomenu hrepeni po preobrazbi, rasti.
Neraziskana geneza z bratom
Razstava Dušana Tršarja zagotovo predstavlja opus enega najboljših ustvarjalcev na področju kiparstva v slovenskem prostoru. Prav zanimivo bi bilo videti primerjalno genezo z deli deset let starejšega brata Draga v obliki skupne postavitve. Ko je mlajši Dušan šele začenjal svojo samostojno pot, mu je bil v veliko oporo takrat že uveljavljeni starejši brat, in ko je končeval veliki državni projekt Spomenik revolucije v Ljubljani, je lahko mladi diplomiranec mojstril svoje znanje prav ob tem veličastnem spomeniku.
Ena izmed manj kakovostnih plati razstave je njena postavitev, ki gledalcu ponudi le en veličasten pogled, in to takoj ob vstopu v posamezno dvorano. Sicer pa imaš med sprehodom med kipi občutek zgolj naštevanja; in medtem ko se obrneš in se moraš po isti poti vrniti nazaj, jih gledaš z njihove najmanj reprezentativne strani, obhod okoli njih je skoraj nemogoč ali pa zaradi natrpanosti onemogoča razdaljo, ki bi jih predstavila v njihovi najboljši luči. Razstavi so namenili le tri od petih dvoran, ki jih sicer namenjajo občasnim razstavam. Če bi odprli še dve, bi morda razstava bila retrospektivna, tako pa žal v prestolnici vidimo le izbor.
