Zagrebški Muzej umetnosti in obrti (MUO) je ena tistih impozantnih zgradb iz 19. stoletja na Trgu maršala Tita, ki zdaj to ni več, saj so ga preimenovali v Trg Republike Hrvaške. Pritlični del muzeja je minuli četrtek, v okviru večletnih izmenjav razstav s Cankarjevim domom, »naselil« slovenski kipar Matjaž Počivavšek, ki je v en prostor postavil svoje manjše in večje kovinske plastike, v drugega pa visoke kipe iz železa in voska iz serije zares; ne bom in voščene slike iz serije nesos/otok.
»Razstava ponuja pregled desetletnega umetnikovega obdobja in je neke vrste retrospektiva,« je na odprtju dejal direktor MUO Miroslav Gašparović, slovenski obiskovalci pa smo se nenadoma zavedeli, da Matjaž Počivavšek v domovini na retrospektivo še čaka.
Izjemna postavitev
Zagrebška postavitev, za katero je zaslužen avtor, je izjemno domišljena. Ne gre le za delitev del v dva prostora, kjer tisti s kovinskimi plastikami žari v beli svetlobi (brez voska), medtem ko drugi, »voščen«, oddaja toplo, rdečkasto svetlobo, v kateri vosek zaživi, kot bi bil na točki, ko bo stekel; tudi temno pobarvane stene in izjemna, točkovna osvetlitev kipov povzročijo, da se opazovalec nenehno sprehaja iz temne sence v območje svetlobe kipov, da se približuje in oddaljuje od njihove privlačnosti, da jih iz oddaljenosti uzre kot v mraku sijoče otoke ali monolite, umeščene tudi v dialog s stebri dvorane. V tej igri svetlobe in mraka je kljub dramatičnemu naponu Počivavškovih del nekaj zenovsko mirnega, meditativnega, posvečenega.
Umetnik je svoja dela, kot v katalogu zapiše Jure Mikuž, označil kot acheiropoieton, kot dela, ki jih ni naredila človeška roka. Kot pravi, gre za tehnike, ki so jih uporabljali skozi vso zgodovino, gre mu za raziskovanje tehnologij pri uporabi in obdelavi materialov, ki seveda vedno prinašajo tudi naključja.
In od kod uporaba voska, ki zdaj ni več zgolj podlaga za vlivanje brona, ampak glavni igralec v igri s svojim nasprotjem, s trdim železom? »Izraz podoba, imago prihaja iz voščenih posmrtnih mask, o katerih govori Plinij in ki so jih v rimskih atrijih v lesenih škatlah obešali na stene, preden je prišlo v navado obešati slike ali postavljati kipe. Imago je torej stanje med podobnostjo umrlega, preden se začne ohlajati, in kasnejšo nepodobnostjo, stanjem, ki ni več podobno prejšnjemu človeku. To pravzaprav velja tudi za vsako fotografijo: nikoli več ne boš podoben temu, kakršen si bil tisti trenutek, ko je nastala fotografija. Od posmrtnih mask do selfija torej ni niti korak,« pravi Počivavšek, ki je z naslovom razstave namignil na še eno, jezikovno področje in tudi etimologijo: sine cera, brez voska, je bila v rimskih časih oznaka, s katero so kiparji ljudem sporočali, da je kip brez napak, ki so jih sicer prikrivali z voskom. Iz fraze sine cera pa naj bi nastala tudi beseda sincere, ki v mnogih jezikih pomeni iskrenost.
