»Pri sleherni figuri, ki sem jo izdelal, sem v ozadju iskal neko globljo misel, zato je vsaka drugačna, čeravno so si hkrati tudi podobne,« se je v pogovoru za naš časopis pred nekaj leti spominjal Drago Tršar, nedvomno eden naših najpomembnejših – in tudi najbolj prepoznavnih – likovnih umetnikov v času po drugi svetovni vojni. Četudi je bil morda v javnosti najbolj znan po svojih monumentalnih skulpturah, kot je denimo tudi bronasti Spomenik revolucije (1975) na ljubljanskem Trgu republike, ki ga je ustvarjal več kot deset let in velja za sploh največji javni kip pri nas, je njegov opus izjemno obsežen ter raznovrsten, saj v njem poleg plastik vseh velikosti najdemo tudi risbe, slike (znameniti so njegovi portreti), grafike, scenografije, a tudi keramiko, tapiserijo in knjižno opremo. Eden ključnih predstavnikov modernizma na Slovenskem je umrl v ponedeljek, dobra dva tedna pred 96. rojstnim dnem.
Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Po končani meščanski šoli na Rakeku se je vpisal na tečaje risarske šole Franceta Goršeta, nato delal v ateljeju Borisa Kalina, po drugi svetovni vojni pa se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, kjer je leta 1951 zaključil študij kiparstva; med njegovi profesorji so bili denimo Zdenko Kalin, Karel Putrih in Peter Loboda. Med letoma 1951 in 1959 je bil v svobodnem poklicu; takrat je že dobil tudi prva naročila za razne javne plastike in spomenike, s katerimi je zaslovel. Med letoma 1953 in 1955 je bil član Grupe 53, prve modernistične umetniške skupine v takratni Jugoslaviji, študijsko je potoval v Pariz in Italijo, pozneje tudi v Egipt, na Nizozemsko in v Belgijo; v parku v Antwerpnu še danes stoji eden njegovih kipov iz cikla Manifestanti (1957). Njegovo delo je že takrat odmevalo v mednarodnem prostoru – tako je bil leta 1956 povabljen na svetovno razstavo v Parizu, leta 1958 je razstavljal na beneškem bienalu in leto pozneje še na znameniti documenti v Kasslu. Z odmikom od polne plastike oziroma tradicionalne obravnave človeške figure proti stilizaciji in zatem v značilne figuralne kompozicije, ki so vse bolj prehajale proti abstrakciji, je postopno obveljal za najpomembnejšega predstavnika svoje generacije v slovenskem kiparstvu.
Leta 1960 se je zaposlil na ljubljanski likovni akademiji kot asistent za kiparstvo, leta 1967 je postal docent, leta 1974 izredni profesor, nazadnje tudi zaslužni profesor ljubljanske univerze. Od leta 1995 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za svoje delo pa je skozi desetletja ustvarjanja (vsakodnevno je kiparil, predvsem manjše figure, tudi še v pozni starosti) prejel vrsto nagrad – od prve nagrade za kiparstvo na mediteranskem bienalu v Aleksandriji za plastiko Bik (1955), ki mu je odprla pot v tujino, do nagrade Prešernovega sklada leta 1968, Jakopičeve nagrade leta 1972 in Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1990.
