Varljivo spolirane prodajne izložbe in butični artikli globalnih znamk so bleščeča kulisa vsakdanje sploščenosti oziroma nakupovalnega centra (scenografija Branko Hojnik), kjer protagonistke preživljajo popoldneve. Močna neonska osvetlitev v ozadju bara se tako kot zunanji videz nastopajočih (kostumografija Alan Hranitelj) spreminja z letnimi časi. Razen kraja sestajanja in »navlečenosti« na prestižni okus trojica nima ničesar, kar bi jo združevalo, iz skupnega vedno ena izpade – ločene so generacijsko, razredno kot tudi karakterno. Njihovo druženje je v tolikšni meri pogojeno s potrošniškimi rituali, da ti nadomeščajo potrebo po človeškem stiku, povezujejo jih v navidezno skupnost, s čimer jim dajejo občutek pripadnosti. Nakupovalno središče postane njihovo mesto sreče.
Vsaj začasno. Komično zasnovo namreč postopno začnejo krhati monologi posameznic, ki razkrijejo njihove razloge zahajanja v kraj trajno nizkih cen in večnih popustov. Ravno skozi absurdnost nakupovalnih navad podajo svoja življenjska razočaranja in notranjo samoto. Cinično zajedljiva Silva (Vesna Jevnikar), sodnica v letih, osamljenost skriva za agresivnimi in vulgarnimi izpadi. Barbara (Darja Reichman) ponižno ohranja iluzijo svojega zakona. Suzano (Vesna Slapar), najmlajšo v trojici, pa obseda fantazma materinstva – pod njenim sramežljivim in krhkim začetnim videzom se skriva odločnost, ki je drugi dve ne premoreta. Njihova medsebojna dinamika je dobro tempirana, svojo pripoved podajo v skladu z možnostmi teksta, brez opazne režijske intervencije, v osnovi humorno, s tesnobno-trpkimi deli, ki poudarijo njihovo bolečino in krhkost. Ujetosti v kompenzacijski model se sicer zavedajo, a jih hrepenenje po izstopu ne mobilizira dovolj. Komični elementi se sesedejo pod težo družbene situacije, ki ji vlada kapital.
Predstava sicer načenja vprašanja sodobne emancipirane ženske v družbeno-političnem ustroju, a pri tem nerodno, z osredotočanjem na spolno delitev, potrjuje obstoječe vzorce odnosov ter podobo potrošnice, ki jo vzpostavlja notranja izpraznjenost. Tako na primer naslovi iluzijo materinske izpolnjenosti, a je na koncu vseeno ne prevpraša. Vse tri ženske odgovornost za lastno življenje podrejajo pozunanjeni želji, obliki zatiranja v formi potrošniške svobode, ki je obenem bistveno povezana z odsotno moško figuro – z željo biti prepoznane kot objekt želje. Kot v preteklosti in v kar jih sedanjost znova tišči z valom konservativizma in obnavljanjem tradicionalnih vzorcev.
