»Ta film ni dokumentarec, ampak fikcija,« avtorica filma RudarHanna A. W. Slak poudarja v intervjujih. Da ni dokumentarec, s tem najbrž hoče reči, da to ni portret danes 55-letnega Mehmedalije Alića, ki je pri svojih 14 letih prišel iz Bosne, kjer se je bolj v rudniku kot v šolskih klopeh izšolal za rudarja, se potem v samostojni Sloveniji znašel med izbrisanimi in povrhu izvedel, da so mu v Srebrenici ubili oba brata; leta 2009 je v zaprtem Barbarinem rovu rudnika Huda jama odkril povojno množično grobišče. Po njegovi avtobiografski knjigi Nihče bi lahko nastal tako dokumentarni kot igrani film, ki bi lahko bil bolj zanimiv od Rudarja, o katerem avtorica pravi, da je fikcija. Kar očitno pomeni, da so sestavine iz Alićeve zgodbe deloma ohranjene, še bolj pa predelane, tako da lahko oblikujejo neko drugo zgodbo, katere izhodišče, trdo jedro in vir vseh zapletov je prav rudarjevo odkritje povojnega grobišča.
Film Rudar: glavnega junaka imenitno portretira Leon Lučev.
Film se sklene s prizorom, kjer Alija, kot je ime njegovemu rudarju, ob otožnem petju Tomaža Pengova pod nekim drevesom zakoplje kito ženskih las, ki jo je našel v ...
