Pa se tako potem tudi ravnamo? Upoštevamo vremensko napoved? Morda, ko je vprašanje, ali vzeti dežnik s sabo ali ne, kako se obleči ob odhodu od doma, organizirati piknik ali ne… Po eni strani se zaradi dobrih vremenskih napovedi čutimo nekako bolj varne pred vremenom kot včasih. Vemo, kaj nas čaka. Skušajte si predstavljati, da ne bi vedeli, kakšno bo vreme danes, jutri in recimo do pet dni naprej. Če je samo vprašanje odhoda v službo in povratka domov, napovedi morda ne bi niti pogrešali, bi že kako, če bi nas dobil dež ali nenaden sneg. Takoj ko pa bi radi kaj počeli zunaj, smo že tam. Še najmanj, kar se nam lahko zgodi, je, da nas bo zmočil dež.
Usodnejša je, na primer, vožnja proti Primorski ob napovedi sneženja ali celo v povezavi z burjo. Bili smo že priča zelo neprijetnim zastojem v mrazu in snežnem metežu. Ali samo močna burja, ki bi nas prikovala nekje okoli Razdrtega ali pa nas prisilila, da naredimo daljši ovinek in morda zamudimo pomemben sestanek. Pred leti sem imel tudi sam težave, ko sem zaradi poplavljenih cest komaj prišel domov. Pa sem vedel, da bo obilno deževalo, da bodo poplave, ampak sem deloval po tisti logiki, češ, »saj najbrž ne bo pri nas«. In kolikokrat tako razmišljamo? Hkrati pa se jezimo nad vozniki tovornjakov, »ki ne poslušajo napovedi« in kar peljejo naprej, dokler jih ne zavrti na spolzki cesti. Po eni strani ne moremo brez vremenske napovedi, po drugi pa, kadar je ta za nas neugodna, jo skušamo nekako obiti in uveljaviti svoje namere.
»Vreme je bilo krivo,« včasih napišejo v medijih ob kakšni nesreči. Na primer, ko je strmoglavilo letalo ali ko je tovornjak zdrsel z zasnežene ceste in podobno. Vreme se seveda ne more zagovarjati, in če napišete, da je bilo krivo vreme, vas obtožena stranka zagotovo ne bo tožila.
