Prav zanimivo je, kako dovzetni smo za širjenje tovrstnih nepreverjenih izjav. Seveda gre marsikatera mimo mene, ne da bi se me dotaknila, a ko gre za vreme, sem (le zakaj?) precej občutljiv. Pravzaprav sem bil občutljiv, kajti z leti sem dobil malo debelejšo kožo. Pa vendar: človeško znanje je v stoletjih zelo napredovalo. V zadnjem stoletju vemo bistveno, bistveno več kot prej. Ne vsega in na vseh področjih, a vendarle. Otroke šolamo, da bodo nekaj znali, da bodo postali strokovnjaki, čim bolj usposobljeni na svojem področju.
V banke hodimo po denarne nasvete. Če se nam avto pokvari, iščemo »res dobrega« mehanika. Ali kadar nam odstopijo ploščice v kopalnici, se jezimo na površnega mojstra, morda je bil celo šarlatan na svojem področju, kvazimojster. In poizvedujemo za nekom, »ki zna«. Ko pa pride na tapeto vreme, glej ga zlomka, naša toleranca zelo naraste. Kar naenkrat smo pripravljeni popustiti nivoju strokovnosti in prisluhniti marsikomu. Zanimivo, ne? Le zakaj je tako? Morda pa zato, ker tudi meteorologi v svojih napovedih kdaj zgrešimo. Nismo stoodstotno zanesljivi. Pa saj tudi kakšen dober avtomehanik ni, pa keramičarju se tudi lahko zgodi, da ima slab dan. Čeprav je postopek dela pri zadnjih dveh primerih precej bolj predvidljiv in ustaljen kot pri vremenu.
Absolutno dobrega na Zemlji ni. Težko verjamem, da se nikomur kakšno delo ni kdaj ponesrečilo. Pa zato to še ne pomeni, da takemu človeku ne zaupamo več. Iščemo pač čim boljšega, ki je na voljo. Pri vremenu smo to meteorologi. Pa ne da bi se trkal po prsih ali bil važen, razmišljam o principu. Res pa je o vremenu prijetno kramljati, pa še povsem neškodljivo je. Ampak dokler ostajamo objektivni in ne pripisujemo nekih napovedi tistim, ki teh napovedi niso ustvarili.
Po eni strani prisluhnemo vsakomur, ki se na vreme »spozna«, ko pa se to ne uresniči, sprašujemo meteorologe, zakaj ni tako. Pa brez zamere!
