Programska zasnova letošnjega Bitefa, sicer ene najbolj znanih kulturnih znamk v tukajšnjih krajih, je zasnovana kot potopitev v srce teme, kjer pa se na koncu poti zasveti tudi žarek svetlobe. Umetniški direktor Ivan Medenica je v prvem, obsežnejšem delu festivala oder prepustil sodobnemu pesimizmu, pri čemer gre predvsem za institucionalne produkcije, šele ob koncu je v program uvrstil predstave, ki naj bi rušile četrto steno, pa tudi druge gledališke in družbene zidove – četudi v nekoliko srhljivih halah Luke Beograd.
Med dokumentom in igro
»Redko kateri festival se lahko pohvali s tem, da ima na sporedu stvaritve tako znanih svetovnih imen, kot so Stefan Kaegi, Milo Rau in Thomas Ostermeier,« je v katalogu Bitefa zapisal dramaturg Filip Vujošević, ki se dobro zaveda, da pri programu le ne smeš preveč tvegati. Dva izmed omenjenih zvezdnikov evropskega gledališča se v svojih predstavah ukvarjata z vprašanjem »skupne krivde«: Rau s tvegano multimedijsko postavitvijo Ajshilove Oresteje na dveh krajih hkrati, v iraškem Mosulu in belgijskem Gentu, Ostermeier s subtilno intenzivno dramatizacijo romana Édouarda Louisa Zgodovina nasilja.
Čeprav sta si v marsičem povsem nasprotni, obe predstavi delujeta kot preslikava sedanjosti ter kot kritika zla, neznosnosti začaranega kroga, v katerega so vpeti nastopajoči; hkrati pa obe počivata na temeljih, ki sedanjost in z njo povezano resničnost delajo ne le mogočo, temveč tudi nespremenljivo. Tako Rau kot Ostermeier imata seveda željo in potrebo, da o svetu, ki neustrašno kakor Titanik plove proti lastni katastrofi, nekaj povesta, dokler je še čas; in oba sta na podlagi tega (ter po zaslugi svojega nedvomnega talenta) zgradila kariero. Vendar pa obe uprizoritvi zgolj potrjujeta obstoječe stanje, ki ga sicer naredita nekoliko bolj očitnega, s čimer pa morebitno gledalsko katarzo naredita samo še bolj pričakovano.
Švicarski režiser Milo Rau, pri nas med drugim znan po predstavi Pet lahkih komadov, v projektu Orest v Mosulu znova stopa na spolzko območje gledališča, ki je v svoji nameri politično, vendar se nagiba k aktivizmu. Ta zahtevna produkcija združuje belgijski ansambel ter igralce in glasbenike iz Mosula, mesta, ki je svojevrstna zibelka civilizacije, a ga je ravno ta civilizacija opustošila do komaj delujoče ruševine. V kraju, ki je bil enakovreden Atenam, ne odmevajo več Ajshilovi pozivi k redu, demokraciji in bogovom, saj skorajda ni več zidov, od katerih bi se lahko odbijali zvoki; je pa zato tu kamera Rauove ekipe, ki prenaša igrane prizore na veliko platno. Gre za spretno gledališko-dokumentarno zloženko, kjer pa je dokument vendarle močnejši od igre; Rau si zasluži vsaj pohvalo za izvrstno montažo in pa za vendarle pesimistični sklep, da mosulske Furije še dolgo ne bodo postale Evmenide.
Kaegi tokrat razočaral
Odmev sil, ki so uničile Mosul, pa opisuje tudi Édouard Louis v avtobiografskem romanu Zgodovina nasilja, kroniki nepotrebnega zločina in še bolj neumestnih odzivov nanj. Potentnost tega besedila so prepoznali mnogi gledališčniki po Evropi, med njimi tudi Ivica Buljan v Mini Teatru, zato ni čudno, da se je na trnek »propadlega projekta multikulturnosti« ujel tudi Thomas Ostermeier. Seciranje evropskega rasizma je hvaležna tema, sploh kadar je tako avtentična kot v tem primeru, zato se je režiser potrudil svoje običajno pretiravanje omejiti na subtilnejše tone. Prenos zgodbe je zato uspešnejši, učinek pa boljši.
Če sta se Rau in Ostermeier vsaj trudila, da bi bila politično relevantna, se je Stefan Kaegi iz kolektiva Rimini Protokoll z beograjsko franšizo projekta Remote X popolnoma izognil tovrstnim namigom. Ne ravno izviren koncept avdio turneje po urbanih središčih Evrope je tokrat zgolj osiromašena različica tistega, s čimer sta se on in njegova skupina vpisala na gledališki zemljevid Evrope. Namesto izzivalnih tem in drugačnega, pametnejšega in bolj teatralnega pogleda na dejanskost je »Beograd na daljincu« ponudil le zabavo za manj gledališko ali življenjsko izkušene – v obliki »osvoboditve« skozi utapljanje v monotonih zvokih iz slušalk. To bi še lahko delovalo simpatično, če upoštevamo, da je treba tudi nove generacije tehnoloških odvisnikov nekako pritegniti v gledališče, toda glede na to, da je isti režiser lani prejel veliko nagrado tega festivala, je bil dogodek precejšnje razočaranje. Če želi Bitef – tako kot mnogi drugi festivali, ki svojo »aktualnost« in »relevantnost« dokazujejo z »velikimi odmevnimi imeni« – slediti svojemu izhodišču spremljanja »novih gledaliških tendenc«, bi moral morda res »začeti ljubezen znova«.
