Zato marsikaj preberem na to temo, sledim dogodkom, razmišljam o tem. In včasih dobi človek v tej naši Sloveniji vendarle občutek, da gre vse skupaj počasi na bolje. Kadar koli pripeljem na ljubljansko deponijo kakšne odpadke, ki sodijo tja in ne v zabojnike (in seveda tudi v gozd ali na travnik ne), se mi zdi zbudi kanček ponosa ob pogledu na vse tiste stavbe, v katerih predelujemo odpadke, kompostiramo organske snovi in podobno. Potem prebereš kje še primer dobre prakse posameznikov in si rečeš, no, saj počasi pa bo.
Potem pa zaviješ na avtocesto in – bum – pas suhe trave ob cestišču, pa v pasu, ki ločuje nasprotna pasova avtoceste. Ni dvoma, da ni na delu suša, saj nekaj širokolistnih rastlin vmes vendarle zeleni. Ne, škropili so s herbicidi. Tudi ob železnici sem že doživel kaj podobnega. Saj ne vem, najbrž se vam zdi tole pravo pikolovstvo, ki ga niti ne opazite med vožnjo ob spremljavi prijetne glasbe in vseh tovornjakih, ki vam (nam) sicer lepšajo pot. Ampak vsaka kaplja tega strupa pride prej ali slej v vodo. In dolgoročno se nabira v živalih in v naši hrani. Zakaj torej?
Pa da ne boste mislili, da je kaj drugače kje okoli vzorno urejenih hiš in dvorišč. Red in urejenost nad vsem! Smrt plevelu, ki seveda to ni, saj je marsikatera zel, ki zraste na našem vrtu, pa ni v našem sadilnem načrtu, bolj hranljiva in ima v sebi več koristnih snovi kot naše ustaljene vrste zelenjave. Ali smo res povsem izgubili kompas, katera smer je prava? Angleška trata brez listka regrata ali marjetice, s pomočjo herbicidov in bogatega namakanja tudi, ko v suši vode primanjkuje, ali morda vendarle pustimo nekaj rožic in se v vročini, kot je letošnja, sprijaznimo, da bo naša trata bolj suha in da je ne bomo kosili »na krtačko«, ker bo malo višja trava bolje prenesla sušo?
Če mene vprašate, bi morali v Sloveniji prepovedati odpravljati – namenoma sem uporabil to besedo namesto uničevati ali odstranjevati, saj se to sliši nekako koristno – travo in druge rastline tam, kjer zakrivajo obcestne oznake in seveda še marsikaj. Enostavno bi morali doseči stanje duha, ko bi bilo to nesprejemljivo. Saj imamo kosilnice, ljudi, ne vem kaj, pa čeprav je to morda zamudneje ali dražje za naročnika. Kajti najdražje je to, kar nam uničuje življenjsko okolje, ampak tega se v tem našem svetu (še) ne plačuje. Kaj nam pomaga sodobna tehnologija pri pridelavi odpadkov, če si na drugi strani strupe nalivamo v kozarce prostovoljno!
