Tudi za oblaki pogosto ne. Pridejo in grejo, nastanejo in izginejo. No, včasih seveda ostanejo za njimi mokra tla, od toče razcefrane rastline, narasle reke in še marsikaj. Medtem ko za »našimi« gradovi v oblakih res ne ostane nič. Gradovi so nekaj romantičnega, stare, skrivnostne zgradbe s svojo znano ali skrito zgodovino, pomniki preteklosti. Zgraditi grad ni kar tako. Včasih so jih gradile množice tlačanov, danes, ko bi jih z vso mehanizacijo lahko zgradili dosti hitreje, pa ni nekega pravega vzroka za to.
No, pri nastajanju oblakov nimamo kaj dosti zraven. Vsaj v večini primerov na srečo ne. V določenih pogojih sicer lahko nekoliko vplivamo nanje, poskusov v preteklosti je bilo kar nekaj. Na primer obramba pred točo. Kaj pa je bilo drugega izstrelitev protitočnih raket ali pa streljanje s topovi v nevihte oblake z namenom, da bi preprečili ali vsaj zmanjšali zrna toče? Ali pa tanjšanje oblačnega sloja z namenom, da bi posijalo sonce; poskušali so redčiti meglo na letališčih in podobno. A vsi ti poskusi so pokazali, da nismo sposobni vplivati na vreme oziroma oblake v večji meri in predvsem ne nadzorovano. Kadar skušamo neki proces v naravi spreminjati po naših željah, se kaj hitro lahko obrne proti nam, lahko povzročimo celo več škode, pa še ne vemo, kje se bo to zgodilo. Temu že ne bi mogli reči, da gradimo gradove v oblakih. Taki »gradovi« ne bi koristili nikomur.
Oblaki nastajajo mimo naše volje in mimo naših želja. Veliko različnih vrst jih je, veliko različnih oblik. Baročni slikarji so imeli najraje bujne kopaste in kipeče oblike, podobne torej takratnim lepotnim idealom človeškega telesa. Ali so kopasti oblaki res zanimivejši od bolj sploščenih, plastovitih, je seveda vprašanje osebnega okusa. Vsekakor so običajno bolj spremenljivi, tudi pojavi, ki jih spremljajo, so intenzivnejši in »kolerični«. Vsekakor jih imajo radi jadralni padalci in piloti, če le ne prerastejo v nevihte.
Kaj pa vi? Ali opazite samo, da sije sonce oziroma da je oblačno, ali pa tudi, kakšni oblaki zastirajo sonce?
