»Sodišču predlagam obsodilno sodbo,« je v sojenju zoper mamo umrle dveletne deklice Sando Alibabić in njenega partnerja Mirzana Jakupija dejala okrožna državna tožilka Tina Lesar. Za vsakega od obtoženih je predlagala enotno kazen 21 let zapora. Vsakega od njiju obtožnica bremeni storitve kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja do mladoletne osebe, pet kaznivih dejanj povzročitve lahke telesne poškodbe in tri kazniva dejanja hude telesne poškodbe ter posebno hude telesne poškodbe, ki je imela za posledico smrt.
Dveletnica jima je bila v napoto
»Težko razumljivo je, da sta kazniva dejanja obtožena storila proti popolnoma nebogljenemu dveletnemu otroku,« je dodala tožilka. Vsa kazniva dejanja sta po njenem storila naklepno, saj sta zavestno in voljno napadla telo deklice in opustila dolžnost njenega varovanja. Njun naklep je bil povzročiti poškodbo in vse do dekličine smrti sta vzdrževala odnos malomarnosti, svoja dejanja pa sta izvrševala v popolni prištevnosti in s skupnim delovanjem, je še navedla Lesarjeva.
Medtem ko sta partnerja med seboj gojila ljubeč odnos, jima je bila dveletnica v napoto, je opisovala tožilka, s poškodovanjem pa sta želela doseči, da bi ju čim manj motila. »Nečloveško sta se obnašala do nebogljenega otroka. Medtem ko sta drug drugemu govorila besede ljubezni, sta o deklici govorila kot o 'živini' in o 'govnu',« je med drugim v svojih zaključnih besedah opozorila Lesarjeva.
Obramba: Jakupi do deklice ni imel ne pravic ne obveznosti
Obramba tožilstvu očita nepravilnosti in nezakonitosti v obtožnici, ki po mnenju obeh zagovornikov Darje Roblek in Damijana Pavlina nima vseh sestavin, ki bi jih morala imeti. Tako je Roblekova denimo navedla, da dokument določa triletno zapono kazen za vsakega od obtoženih za dejanje, ki ga med opisanimi sploh ni. »Obtožena nista delovala skupno ali v soglasju in ni dokazov, da sta se o dejanjih dogovarjala,« je še opozorila. Po njenem pa obtožnici manjka tudi konkretizacija. Posledice dejanj, ki naj bi jih Alibabićeva in Jakupi povzročila dveletni deklici, so znane, mnoge poškodbe so bile skozi dokazni postopek tudi dokazane. Iz obtožnice pa se kljub vsemu ne da ugotoviti, kdo naj bi deklici prizadejal katero od ugotovljenih poškodb, s kakšnim dejanjem in kdo naj bi bil tisti, ki naj bi pri tem opustil njeno varovanje pred nevarnostmi.
Med najbolj spornimi določbami pa naj bi bile domnevne Jakupijeve obveznosti do dveletne deklice. Tožilka Lesarjeva je namreč izpostavila, da je Jakupi prevzel vlogo dekličinega očima, da je skrbel zanjo, jo hranil, previjal in negoval, prav tako jo je nekajkrat prišel iskat v varstvo. Zagovornica Alibabićeve Roblekova pa je poudarila: »Jakupi in Alibabićeva nista živela v skupnosti, ki bi imela znake zunajzakonske skupnosti. Bila sta zgolj partnerja v ljubezenskem razmerju. To pa Jakupiju do deklice ne nalaga ne pravic ne dolžnosti.«
Podobno meni tudi zagovornik Mirzana Jakupija Damijan Pavlin. V svojih zaključnih besedah pa se je osredotočil na drugačen pogled na celotno sojenje. »V njem smo bili tako žrtvi kot drugim dolžni odgovoriti na številna vprašanja, a ta naloga ni bila opravljena,« je prepričan. Priložnost za to so imeli na začetku sojenja po prvih zaslišanjih, nato pa se je sojenje usmerilo predvsem v ugotavljanje posameznih poškodb. Spomnimo, da je bilo kar nekaj obravnav namenjenih primerjanju različnih mnenj strokovnjakov o tem, ali so bila dekličina rebra polomljena ali ne, čeprav sta dekličino smrt povzročila možganska hematoma. »Šlo je za postopek, kjer je žrtev umrla, obtožena pa sta bila edina, ki bi lahko povedala, kaj se je dogajalo med štirimi stenami, a tega je bilo v nadaljevanju sojenja tako malo,« je opozoril Pavlin. »Obžalovanje se je spremenilo v obtoževanje, odgovornost in krivda pa sta postali stvar preteklosti.«
