Karl Schumacher je Stanislava Petrova iz Nemčije 7. septembra poklical po telefonu, da bi mu voščil vesel rojstni dan, namesto Petrova pa dobil pojasnilo, da je njegov ruski prijatelj umrl že 19. maja. V majhnem stanovanju v Frijazinu, moskovskem predmestju. Sam in z državno pokojnino, za seboj pa je pustil sina in hčerko ter neverjetno zgodbo, ki je prvič obkrožila Zemljo prav zaradi Schumacherja, ko ga je ta pred leti privlekel v Nemčijo. Novinarji, ki so takrat začeli obletavati Petrova, so imeli težko nalogo. Trdi, godrnjavi Petrov, ki se je rad hitro razjezil in se je v središču pozornosti počutil obupno, o tem, kako je rešil svet, ni hotel govoriti. Prav tako ni hotel poslušati slavospevov. »Nisem heroj, samo znašel sem se na pravem mestu ob pravem času,« je ponavljal, novinarje, ki niso znali nehati drezati vanj, pa metal iz stanovanja s kletvicami in mahanjem rok.
Oglasile so se sirene
Seveda zgodba ni bila tako nedolžna in mediji o njegovi vlogi v hladni vojni med Ameriko in Rusijo niso pretiravali. Petrov je bil heroj, in če bi se na njegovem mestu takrat, 26. septembra 1983, znašel kdo drug, tega sveta, vsaj kot ga poznamo, morda ne bi bilo več. Petrov je bil takrat 44-letni podpolkovnik v sovjetski vojski, v noči, ki mu je spremenila življenje, pa je delal v zaprti vojaški bazi Serpuhov-15, kjer je bil postavljen sistem za obveščanje o jedrskem napadu. Hladna vojna je bila na vrhuncu. Le tri tedne prej je Sovjetska zveza ponesreči sestrelila korejsko potniško letalo, v katerem je bilo 269 ljudi, med njimi tudi 62 Američanov, ameriški predsednik Ronald Reagan pa je začel groziti z uporom proti »zlobnemu imperiju«. Čas, da se oglasi alarm za jedrski napad, je bil tako najslabši, a se je zgodilo prav to.
»Ko sem prvič videl alarm, sem vstal s stola. Vsi moji podrejeni so bili zmedeni, zato sem začel klicati ukaze, da bi se izognil paniki. Vedel sem, da bo imela moja odločitev resne posledice,« je leta po tem, ko je osramočena Rusija priznala njegovo vlogo v hladni vojni, razlagal za rusko televizijo RT. Nadaljeval je: »Sirene so se oglasile drugič. Na našem glavnem zaslonu so se pojavile ogromne krvavo rdeče črke, ki so izpisovale 'start'. Prišlo je sporočilo, da so bile izstreljene še štiri rakete. Moj udobni stol je postal kot žareča ponev, noge pa mlahave. Imel sem občutek, da sploh ne bom mogel vstati. Tako živčen sem bil, ko sem sprejemal to odločitev.«
Odločitev je bila res peklenska. Petrova je sistem obveščal, da so Američani proti Sovjetski zvezi izstrelili pet jedrskih raket, njegov notranji občutek pa mu je govoril, da gre za okvaro. Imel je 15 minut časa, da vojaški štab obvesti o jedrskem napadu, ta pa bi potem imel še 30 minut, da nanj odgovori. »Sirene so tulile, jaz pa sem nekaj sekund samo sedel tam,« je na BBC pred tremi leti opisoval dramo, ki se je končala tako, da je Petrov sklenil, da gre za okvaro, ter si čez 23 minut oddahnil, ker na Sovjetsko zvezo ni padla nobena raketa.
Po priznanje Združenih narodov zaradi Kevina Costnerja
Petrov računalnikom že tako ni preveč zaupal, zraven pa si je mislil, da bi Amerika, če bi šla res v napad, to storila z vso silo, ne pa s samo petimi raketami. Imel je prav, tega pa so se zavedali tudi njegovi nadrejeni, ki so bili po dogodku v neugodnem položaju. Petrova niso smeli preveč hvaliti, ker je odkril resno napako, po drugi strani ga niso smeli preveč grajati, ker ni sledil protokolu, prav tako niso mogli javno priznati, zaradi kakšne neumnosti bi lahko prišlo do tretje svetovne vojne. Javnost je za vlogo Petrova tako izvedela šele v začetku 90. let, ko ga je v svojih spominih omenil ruski general Jurij Votincev, še bolj pa so žarometi na Zahodu zasvetili v tem tisočletju.
Začela so deževati pisma ljudi, ki so se mu zahvaljevali, ker je rešil svet in s tem njihovo življenje, dve od njih pa sta ga končno spravili iz njegovega stanovanja. Eno je bilo pismo Organizacije združenih narodov, ki mu je želela podeliti priznanje, drugo pa pismo igralca in režiserja Kevina Costnerja, ki ga je Petrov oboževal. Costner je bil tudi edini pravi razlog, da je prišel v Ameriko po priznanje, čeprav je vmes ves čas negodoval, ker je moral napisati zahvalni govor. A je bilo vredno. Petrov je spoznal Costnerja, poleg njega pa še zvezdnika Roberta De Nira in Matta Damona, ki sta ob novici, da je tam Petrov, prihitela v stavbo Združenih narodov, da bi se rokovala z rešiteljem sveta. Medtem ko je Petrov De Nira poznal, je o Damonu, potem ko je ta prišel na vrsto za stisk njegove roke, povprašal svojo mlado prevajalko: »Kdo je tisti mladi moški? Matt Damon? Ne poznam ga. Lahko bi bil De Nirov pomočnik.«
