Pravila posvetne morale niso vredna piškavega lešnjeka!

V obrambo krščansko mislečih slovensko štajarskih učiteljev

(Iz peresa slov. učitelja.)

Poprej bi se bil nadejal strele z jasnega neba, kakor pa, da bi slovenski učitelji kedaj trobili v rog nemškega mokraškega učitelja! Kajti pri vseh zborovanjih ali glavnih skupščinah Zaveze slovenskih učiteljskih društev – in še celo komaj pred pol letom pri velikem shodu slovenskih učiteljev v Celji se je učiteljstvo z velikim navdušenjem izreklo za versko-nravno vzgojo in složno delovanje s prečastito duhovščino pri verski vzgoji naše mile slovenske mladine, sedaj bi pa naenkrat mnogo slovenskih učiteljev zamoglo pritrjevati najneumnejšim budalostim nemškega mokraškega agitatorja v učiteljski suknji. (…)

Vsak najpriprostejši človek s količkaj zdravim razumom mora pripoznati, da vsa pravila posvetne morale niso vredna piškavega lešnjeka! V resnih, hudih skušnjavah se človek, vzgojen po vzgolj posvetni morali, nikakor ne more nravnega vzdržati. Prava nravnost brez vere in božje avtoritete ni nikakor mogoča! (…)

Ako je katerega učitelja strah pred križem in molitvijo v šoli, ali če se mu ne ljubi otroke voditi k sv. maši in drugim verskim vajam, ta naj le koj pobere »svoja šila«, in naj rajši gre kamenje tolč. (…)

Tinjski

Slovenski gospodar, 21. septembra 1899

V obrambo stanovsko mislečih slovensko-štajerskih učiteljev.

(Tudi iz peresa slovenskega učiteljstva.)

Začnimo z besedami slovenskega lističa v Mariboru in recimo: Poprej bi se bili nadejali strele z jasnega neba, kakor pa, da bi slovenski učitelj kdaj trobil v rog naših zagrizenih sovražnikov, da bi se kdaj znižal tako nenavadno globoko in pomagal zatirati svoje stanovske brate, podirati težko stavljeno poslopje neodvisne šole.

Dopisun »Slovenskega Gospodarja« je podel človek do skrajnosti. S takšnimi podleži se navadno ne bavimo, ker si poštenih rok ne maramo omadeževati. Le prisiljeni smo do tega, da zavračamo njegove uprav bedaste trditve, koje je napisal po nareku kakšnega zakotnega kaplančka. In razven tega čutimo tudi potrebo, pokazati slepemu tovarišu vsaj del njegove zmote ali pa tudi – hinavstva in zlobe.

Kdo je pač zanetil tisti razpor med duhovščino in učiteljstvom? Nikakor naš organizator Horvatek, ampak docela drugi faktorji. Tu med nami se sporazumimo! Duhovščina ni mogla pozabiti izgube svojega vpljiva na šolo. (…)

Predaleč bi prišli, ko bi hoteli, gospod »Tinjski«, slediti vaše budalosti. Le kratko: Vi ste nesramen izdajica našega stanu. (…)

Slovenski narod, 25. septembra 1899

(Iz učiteljskih krogov.)

Minoli četrtek je zopet nekdo v »Narodu« obiral one učitelje, ki so se letos udeležili duhovnih vaj. A jako se moti oni g. učitelj, ako meni, da se udamo terorizmu. To početje ni le zlobno, marveč smešno in otroško. Vprašamo Vas, g. tovariš, s čim pa smo se pregrešili zoper svoje stanovske tovariše, in kaj Vas briga, kar mi delamo med počitnicami, kam zahajamo in koga obiskujemo? Mi tudi ne vprašamo, kdo hodi na lov ob nedeljah, ali kdo po noči »libero« popeva po ulicah itd. Da pa si ne bodete domišljali, da imamo strah pred javnostjo, so Vam na razpolago imena onih 30 učiteljev, ako se hočete čohati ob nje. Vi hočete razpor mej učiteljstvom, toda ni težko uganiti, na katero stran se bode nagnila ogromna večina prebivalstva. Hujskači nas ne bodo strahovali, ker vemo, kaj so njihovi nameni. (…)

Slovenec, 26. septembra 1899

Razdvojiti nas hočejo!

(Iz učiteljskih krogov.)

(…) »Slovenec« se je raztogotil kot puran, če mu razpneš pred kljunom rdeč dežnik. Vsa ostrupljena tinta je njegovemu člankarju šinila v pero, in z loparjem je prav po katoliški svoji navadi lopnil po učiteljskem stanu. Pa to nas ni kar nič zabolelo, nego od trdih naših kož, ki so se opoplatile v težkem boju za obstanek, je odskočil udarec brez pardona nazaj! Odgovarjamo »Slovenčevemu« članku zato, da s tem pokažemo, da nas ne užuga grozeča beseda blagoslovljenega člankarja, nego da nas razvnema še k večjemu stanovskemu zedinjenju, k še odločnejšemu zastopanju svojih želja, k še zavednejšemu zagovarjanju svoje svobodne volje in svoje napredne misli! (…)

Ali »Slovenec« se vsiljuje v vse, kot brezzoba žena na vasi, ki nima drugega posla, nego da zbada in dela »zdraho«.

Da, to in samo to hoče »Slovenec«, in njegov pisec! Razdvojiti nas hoče! In vsi tisti, ki so za »Slovencem« in ki se čutijo varne v senci črnih in rdeče obrobljenih talarjih, so se krčevito oprijeli palice, ki pada po nas, da bi nas razkropila, in razdelila v dva tabora. (…)

Slovenski narod, 27. septembra 1899

Iz ptujskega okraja.

V »Slovenskem narodu« zaganja se nek dopisovatelj prav razkačeno v našega »Slovensk. Gospodarja« ter nekako čudno odgovarja na dopis, tičoč se Horvatekovega zborovanja v Ptuju. (…)

Da bi pa »Slov. Gospod.« psoval učiteljstvo in hujskal nerazsodno slovensko ljudstvo, to je zgolj izmišljotina.

Moje prepričanje je, da tisto učiteljstvo samo hujska ljudstvo slovensko zoper sebe, ki se zapriseže »Jungovcem«, kajti že s svojim nemškim imenom »Jungovci« kažejo, koliko jim je mila slovenščina, in ker teptajo s programom svojim najvišjo svetinjo slovenskega ljudstva, sveto katoliško prepričanje. (…)

Slovenski gospodar, 28. septembra 1899