Verjetno ni v sedemdesetih in osemdesetih letih odraslega nekdanjega Jugoslovana, ki mu komandant Mark, nadaljevalec stripa o Velikem Bleku, ni znan. Bil je simpatičen. V nasprotju z Blekom in drugimi junaki je imel tudi redno ljubezensko razmerje z Betty. In svojo utrdbo na robu jezera Ontario, od koder se je med ameriško vojno za neodvisnost od angleške krone (1775–1781) podajal v akcijo. Medtem ko je Betty doma kuhala kosilo. Nalezljivo idilično. Vendar je vprašanje, ali bomo še kje v Sloveniji ali zunaj nje, vključno s preostalo Evropo, naleteli na človeka, ki se v zrelih letih obuje v visoke dokolenske škornje, obleče tesno oprijete hlače, srajco živopisne barve s privzdignjenim ovratnikom in rakunjo kučmo. Pač tako, kot se je nosil komandant Mark. Ne, dr. Artur Štern je v sledenju temu izročilu verjetno edinstven.
Naravoslovec, ki je postal estradnik
Tudi hišo na Krasu, ki jo obdaja zid, razume kot utrdbo. Fort Ontario, kakopak. Tako kot Mark. A popravek. To je bil dr. Štern nekoč. Danes hodi bos. »Škornje sem opustil pred desetimi leti oziroma od Kmetije dalje. V gimnaziji sem nosil gležnjarje, na faksu pa že škornje po vzoru na komandanta Marka. Najznačilnejši so bili tisti, ki so bili spodaj črni, zgoraj pa rjavi. Takšni, kakršne imajo pri Angležih vodje lova. Na lisice recimo, čeprav se z lovom na lisice ne strinjam. Komandant Mark se mi je zdel v osnovi fascinanten vizualno. Pa tudi sicer. Bil je junak, boril se je za ideale, za svobodo, poleg tega je čas, v katerem se je vse tiso dogajalo, fascinanten. Pištole so imele eno kroglo in polnili so jih spredaj. Ga pa ne berem več. Malce je preinfantilen. Berem pa Dylan Doga. Prava literatura. Tudi Umberto Eco je rekel, da ga samo tri stvari nikoli ne dolgočasijo; Biblija, Shakespeare in Dylan Dog.«
Če izvzamemo javne meteorologe, nekaj zvezdniških zdravnikov in sem ter tja kakšnega ekologa, ni naravoslovcev, ki bi bili javne osebe. Tudi po tem je dr. Štern poseben. V osnovi je veterinar, ki jo študij končal leta 1989, nato je leta 1995 doktoriral na biotehniški fakulteti z disertacijo, ki je nosila naslov Biološki altruizem v luči teorije sebičnega gena in njenih alternativ. Pozneje je na nekaj fakultetah tudi predaval evolucijo. V javnost je izstopil, potem ko je v Razgledih začel objavljati izseke disertacije, vendar je ultimativno kolumnistično slavo dosegel v Oni, kjer je objavljal vzporedno z dr. Vesno Vuk Godina. Gospo, ki je v primerjavi s Šternom, ki zagovarja biološko, izrazito zagovarjala družbeno naravo človeka. Kar je bilo dr. Šternu pretirano: »Srečala sva se vsega enkrat ali dvakrat. Nisva se razumela. Verjetno je do danes spremenila tedanja stališča,« je med drugim pomislil oni dan, ko smo se dobili na postajališču Barje, najprimernejši točki na poti iz Miklavž pri Mariboru na Kras. Dveh lokacijah, na katerih danes biva.
Tekmovalni svobodnjak z brazgotino
Ko mu rečemo, da na neki težko pojasnljiv način, za obravnavanje katerega na tem mestu niti ni prostora, spominja na Kristijana Verbiča, sploh ne preseneti, ko pove, da se z gospodom poznata. In da sta imela celo skupno dekle. »Resda ne hkrati, temveč sukcesivno. Poznava se, sva si pa različna,« doda. Ne glede na to, da sta se s tem ponašala tako Robin Hood kot Jörg Haider, se Štern strinja z nazivom svobodnjak. Ni se včlanjeval ali podpiral strank.
Leta 2007 je na pobudo Francija Keka in režiserja Vojka Anzeljca pristal v projektu namišljene volilne kampanje za predsednika države, iz katere je nastal dokumentarni film, dejanski nabirek glasov podpore je bil pa klavrn. Približno 200 ljudi je zares podprlo njegovo kandidaturo, v trajni spomin na tiste čase mu je ostala brazgotina na stičišču obrvi in nosu. »Pijan sem se zvalil s kitaro na pločniku in udaril ob tla, potem sem si pa še redno trgal hrasto,« razloži gospod, ki ga ekshibicije begajo. Na prvi pogled ne deluje kot osebek, ki bi si želel pozornosti javnosti. A videz vara. Tekmovalen je. O čemer nemara govori zgodba o tem, kako je pridobil prvi dan črnega pasu v karateju. »Najprej sem treniral judo. Kot otrok sem bil močan in sem bil dokaj alfa samček, ko sem prišel v puberteto, sem pa fizično zaostal, ker sem hormonsko pozno prosperiral. Drugi so me prehiteli in sem moral svojo prepotentnost zajeziti. Kar za nekaj časa. Kar je tudi pomenilo, da sem se v družbi potegnil vase. Karate mi je pomenil zatočišče in obet, da bo nekoč bolje, kar se je tudi zgodilo.«
Artur in La Toya kot Arthur in Marylin Monroe?
A kot mladostnik, pravi, ni bil ekscesen. Niti radikalen. Tudi glede glasbenega okusa. Držal se je sredinskega pop rocka. Sploh lahko dobiš vtis, kot da je bil dolgo časa priden, potem pa se je v njem nekaj zlomilo. Takole odgovori: »Ne obstaja neki prelom. Hudoben nisem bil nikoli, niti sadist. Da bi mučil živali ali ljudi, tega nisem počel. Priden sem bil v toliko, da sem bil odličnjak. Tudi še v prvem letniku srednje šole, potem sem pa popustil, vendar namenoma. Hotel sem biti pošten. Narediti tisto, kar je prav, in ne skrivati. Mislim, da se po tem razlikujem od večine ljudi. Da ne skrivam praktično ničesar, da sem popolnoma transparenten. Ne govorim o tem, da nekomu nujno rečeš, da se je zredil, ker je to nesramnost. O sebi sem pa pripravljen povedati v bistvu čisto vse.« No ja, za določene podrobnosti v razmerju s pornoigralko La Toyo je vendarle poprosil, da jih pri objavi obidemo. Ni problema. Pravzaprav je bolj zanimivo, da je zvezo z njo razumel kot svojo različico zveze med pisateljem Arthurjem Millerjem in Marylin Monroe. Kar govori o tem, da ima izdelano orientacijo za prostor pod estradnim soncem. Američana sta bila v zakonu sicer šest let, dr. Štern in La Toya pa šest dni.
Dandanes živi v Miklavžu pri Mariboru. Telovadi (naredi 1111 trebušnjakov v 29 minutah), pomaga ženi, pije in piše poezijo. V teh dneh bo izšla njegova 1567 strani debela knjiga s pesnitvijo. Vsako bo mogoče prebrati naprej in nazaj. Vsekakor dosežek, ki bo v estradnih vodah bržkone zbudil manj zanimanja od njegovih prejšnjih akcij.
