Redki so pri nas tisti, ki se naredijo malodane sami. Iz nič. Ob minimalni podpori medija. »Self-made« ljudje, bi se reklo po angleško, ki so uspešni predvsem zato, ker so takšni, kot so, in takšni, kot so, zbudijo nepričakovano veliko pozornost. Naš današnji portretiranec je te vrste. Aleš Podplatan alias Rod.
Se ga spominjate? Pozornost je zbudil s peroksidno rockersko pričesko, s kakršno se je ponašal redko kdo, pri čemer je vodil narodno-zabavno glasbeno oddajo. Iz domače skrinje, se ji je reklo, predvajali so jo na TV3. »Prej sem delal v knjigotrštvu. Tržil sem knjige za Mohorjevo družbo in nekje prebral oglas, da TV3 išče voditelje. Prijavil sem se, prišel na sestanek, in ko me je Žan Ljubljanski (Sebastijan Artič, danes šef TV Golica) zagledal, je rekel: 'O, glej ga, metalec, ki bo vodil narodno-zabavno oddajo.' Čeprav nisem bil metalec in nisem imel pojma o narodno-zabavni glasbi. A spustil sem se v poskus in nekako mi je začelo uspevati. Oddaja je hitro pridobivala gledanost in postala hit.«
Gospe so ga oboževale
Oddaja je potekala v živo, klicale so predvsem starejše gospe, novopečeni voditelj pa še sam ne ve, kako mu je uspelo postati priljubljen. Rade so ga imele. Morda zato, ker se sicer nikdar niso imele priložnosti pogovarjati z osebo takšnega videza. Z dejanskim pop-rockerjem iz Šiške, ki je bil tudi v zasebnem življenju videti zvezdniško. Takole pravi: »Mislim, da sem bil drugačen. Vedno sem bil drugačen. In videz, po katerem sem poznan, je videz, ki sem ga ustvaril po tem, ko sem najprej začel nositi hlače na zvonec, ki so hitro prišle v splošno modo in sem jih zato opustil. Potem sem se začel obuvati v kavbojske škornje in oblačiti usnjen brezrokavnik, ki sem si ga naredil sam. In poslušati country glasbo. Takrat se me je tudi oprijel moj osnovni vzdevek Country. Rod sem postal šele potem, ko sem si prebarval lase in se preobul v bulerje. Da naj bi bil podoben Rodu Stewartu, me je opozorila kolegica, čeprav Stewarta sam tedaj nisem niti poznal.«
Očitno je bilo posredi veliko prostodušne intuicije. Tudi prirojene in nevsiljive prijaznosti, ki jo zagotovo premore. Ter lakote po izvirnih likih na drugi strani. Likih, ki so izstopajoči sami po sebi. Brez posebnih posredovanj maskerk in kostumografov. Česar je pri nas resnici na ljubo malo. Bil je naravno »televizičen«. Hodil je na kemijsko srednjo šolo na Aškerčevi, kljub videzu, ki je pri ljudeh zbujal razne asociacije v zvezi z narkomanijo in spolno usmerjenostjo, pa je, kot pravi sam, mladost preživljal neradikalno. »Nisem gej niti se nisem pečal z mamili. En teden sem kadil travo in jo opustil, ker mi enostavno ni ležala. Pil sem alkohol, ki sem ga v zadnjih letih, sploh pa odkar imam družino, povsem opustil.«
Posnel tudi film, ki nikoli ni prišel v kino
V štirih letih, kolikor je bival na medijski sceni, mu je uspelo postati bolj prepoznaven kot marsikomu drugemu po 50 letih kariere. Postal je najbolj vroč lik tistega časa. Vsi so ga hoteli. Pevci in organizatorji prireditev, da bi jih povezoval, voditelji oddaj, da bi v njih gostoval, komponisti, da bi zapel njihovo pesem, kar je navrglo nekaj resnici na ljubo precej neumnih napevov, kot so Jožek, Solza ali Drugačen. Ne glede na žanr.
Želeli so ga malodane vsi. Od Alfija Nipiča do Zaklonišča prepeva, pri katerih je odigral naslovno vlogo v spotu za komad Odoh majko u rokere. Pa vendarle preseneti, ko pove: »Posnel sem tudi lasten film. Da, leta 2005. Z naslovom Drugačen. Rad poskušam stvari in ne morem si reči, da nisem poskusil posneti filma. Financiral sem ga popolnoma sam in nikomur nisem ostal nič dolžan. Stroškovno sem ga imel pokritega, preden sem začel snemati. Obstaja tudi film o filmu, ki so ga o snemanju mojega filma snemali študentje AGRFT, vendar pa do sedaj ni ugledal luči sveta. Zanimivo je bilo, da so oni posneli več materiala kot jaz za svoj film. Za film sem napisal sinopsis, scenarij, spravil skupaj snemalno knjigo, priskrbel kostume, bil masker, snemalec, tudi režiral sem ga. V kino ni prišel. Najprej se je zapletlo, ker so pri Planetu Tuš hoteli, da se odpovem pravicam. Tega nisem hotel. Pravicam se pač ne odpoveš. Bil sem pripravljen na vsakršen drug dogovor, ker mi niti ni šlo za denar, kajti ponavljam, da sem imel film pokrit. Poleg tega mi je tedanji direktor vsaj trikrat prestavil sestanek, da sem dobil občutek, da me ima za budalo, zaradi česar mi je vse skupaj začelo presedati. Film pa je imel eno težavo – zvok. Predvsem na začetku je bil milo rečeno ubog, čeprav sem film začel ustvarjati odločen, da bom predvsem poskrbel za zvok. Da se bo slišalo. Potem smo sicer nekaj rešili, vendar pa je zvok vseeno ostal hiba,« pripoveduje prigode iz burnih let v začetku novega tisočletja.
Izginil, kot se je pojavil
Ko se je med drugim začela cmariti nova narodno-zabavnjaška scena. Torej ta, v kateri danes ni noben esksces, če ima narodno-zabavni izvajalec irokezo. Rod je bil nehote iniciacija te linije. »Da, neke vrste predhodnik, čeprav sem harmoniko sovražil in jo tudi danes. Ko sem bil otrok, sem se je moral učiti, čeprav sem hotel igrati klavir, za katerega pa ni bilo denarja,« pravi.
S scene je izginil približno tako, kot se je pojavil, oziroma tako, kot so se tedaj pojavljali in izginjali mediji. Nekega dne so mu sporočili, da se bo vsa ekipa na TV3 zamenjala. Priložnosti drugje ni dobil. »Bil sem specifičen in večina urednikov verjetno ni vedela, kaj bi z menoj. Ambicije sem sicer imel. Zdelo se mi je, da bi lahko dobro vodil vremensko oddajo, kot preblisk sem razmišljal tudi, da bi vstopil v politiko, čeravno je ne maram. Kajti ni dobrih politikov. So samo uspešni. Takšni, ki znajo prepričati svojo bazo. In po enostavni matematiki se mi je najbolj logična zdela DeSUS.« Namesto javnega angažmaja je začel skrbeti za svojo babico, ki ni želela v dom za ostarele, preživljal pa se je s trgovanjem z vrednostnimi papirji. »Vendar nikdar za denar drugih, zgolj za svojega. Ne bi prenesel, da zapravim tuj denar, čeprav so mi ga ponujali,« pravi ta edinstveni medijski lik s prirojenim smislom za videz. »Glede tega sem kar podroben. Najbolj zabavna prigoda te vrste je, da sem se nekoč napotil v Trst, vendar pa sem se pri Logatcu obrnil, ker sem ugotovil, da sem doma pozabil prstan,« pravi. Prijeten človek.
