Ali rentgenski posnetki, narejeni tik pred lansko smrtjo jeseniške deklice, kažejo na stare poškodbe reber, je tudi po današnjem soočenju mnenj izvedencev vprašanje brez jasnega odgovora. Sodni izvedenec dr. Anton Lah je danes ponovno poudaril, da z rentgenskih posnetkov ni razbral posledic, ki bi kazale na zlome reber. Opazil je spremembe na treh rebrih, ki bi bile po njegovem lahko posledica rasti dveletnice.
Če so bili zlomi, so bile tudi bolečine
»Če je to posledica rasti, zakaj sprememb ni na preostalih rebrih,« je svoje mnenje, da gre verjetno za znake starih poškodb reber, povedal travmatolog dr. Radko Komadina, eden od dveh izvedencev komisije ljubljanske medicinske fakultete. To je sodišče za mnenje o rentgenskih posnetkih zaprosilo zato, da bi razjasnili razlike med domnevami dr. Laha in zdravnikov dr. Mateja Cimermana in dr. Simona Hermana, ki sta bila prepričana o poškodbah. Dr. Komadina je s posnetkov zaznal spremembe še na tretjem rebru, ne le na dveh, poškodbe pa bi po njegovem lahko nastale v različnih dogodkih.
»Otroka, ki ima polomljena rebra, zelo boli in joče, kar povzroča sunkovite gibe prsnega koša in s tem še močnejše bolečine,« je opisal dr. Komadina in dodal, da otrok s takšno poškodbo potrebuje mirovanje in sredstva proti bolečinam. Običajno ga hospitalizirajo, da spremljajo njegovo stanje, saj del polomljenih reber lahko usodno poškoduje notranje organe. Znano pa je, da deklica, pri kateri so odkrili znake številnih starih poškodb, domnevno nastalih zaradi nasilja in surovega ravnanja, zaradi njih ni bila pri zdravniku. Obtožena mati Sanda Alibabić ji je bolečine, za katere trdi, da so nastale zaradi dekličine nerodnosti, zdravila z obkladki. Za dekličino smrt sta bila sicer kriva možganska hematoma, o čemer so mnenja strokovnjakov enotna.
Preostanek pisem prebirali za zaprtimi vrati
Na današnjem nadaljevanju sojenja je sodnica Milena Turuk prebirala tudi preostala prevedena pisma, ki sta si jih neposredno ali po sorodnikih iz pripora izmenjevala obsojena in s tem kršila prepoved medsebojnega komuniciranja. Javnost tokrat vsebine pisem ni smela spremljati. Iz tistih pisem, ki jih je sodnica prebirala na eni od minulih obravnav, pa je bilo očitno, da sta obtožena preko njih usklajevala svoja zagovora.
Tako sta se, kot je bilo razbrati v pismih soobtoženega Mirzana Jakupija Alibabićevi, za nastanek vsake dekličine poškodbe, zapisane v obtožnici, dogovorila. Jakupi je predlagal, naj za poškodbo noge rečeta, da se je deklici noga zataknila v posteljico in je padla; za poškodovan zob in prebito ustnico naj bi bil kriv padec in udarec v stol, za kar nekaj poškodb je predlagal različna igrišča. »Sedem mesecev ne pomnim, kdaj bi (deklica) vstala, ne da bi padla. Bila je živahen otrok in je povsod padala,« je soobtoženki zapisal trditev, ki jo je pozneje večkrat ponovil na sodišču. »Duša moja, dodaj še ti kakšno stvar, da se ne vidi, da je dogovorjeno,« je še svetoval ob obljubi, da jo bo ščitil, ona pa naj ščiti njega.
