Če bi bili kaj bližje slednjemu (lanska mariborska odločitev za Rensko zlato sicer daje nekaj upanja), bi verjetno lahko tudi bolj zrelo in kritično gledali na sanktpeterburško postavitev, ki v resnici niti ni prava postavitev, ampak nekoliko aranžirana koncertna izvedba, ki jo »barvajo« monolitne, po svoji velikosti impozantne, a v svoji odrski nefunkcionalnosti in nepovednosti odvečne figure. Toda to smo ugotavljali že ob prvem gostovanju – sanktpeterburški Prstan je domišljen neinterpretativno, mestoma celo brez jasnega mizanscenskega načrta, kar sicer izdaja tudi odsotnost jasnega avtorstva. Med navedbo avtorjev predstave zaman iščemo režiserjevo ali/in dramaturgovo ime, za najbolj »odgovorna« moremo tako imeti Valerija Gergijeva in Georgea Cipina, ki sta podpisana kot avtorja »zamisli produkcije«, po svoji osnovni vokaciji pa sta to dirigent in scenograf.

Tako ostaja sanktpeterburški Wagner brez izrazite idejne podstati, s čimer izvedba negira enega izmed osnovnih postulatov Wagnerjeve glasbene drame. A tudi če se ognemo podobnim teoretičnim premislekom, se pokaže ves problem takšne odsotnosti v zadnjih trenutkih Somraka bogov, ko glasba s ponovitvami odrešitvenega motiva vendarle seže v transcendenco, medtem ko postavitev ostane zavezana osnovnemu »realizmu«, kar pomeni, da je glasba govorila veliko, oder pa nič. Z Wagnerjevo mislijo, da mora biti glasba funkcija drame, takšna (ne)postavitev nima ničesar skupnega.

Ob umanjkanju mizanscenske akcije in interpretacijskega vodila (opraviti imamo z nekakšnim slovaniziranim, negovorečim mitom, kar nam sporočajo velike, organske Cipinove figure in arhaizirana kostumografija, za katero se zdi, da bi se skoraj bolj prilegala kaki operi Rimskega - Korsakova) so ostali nerazviti tudi liki, pri čemer pa so nekateri vendarle izstopili. Nenavadno je bilo spoznanje, da so bili skoraj kot po pravilu vokalno prepričljivejši pevci močnejši tudi v odrskem podajanju. Mihail Vekua je navdušil kot radoživi Siegfried, ki ni varčeval s svojim glasom, kar je v današnjem svetu gotovo popolna redkost, in zdi se mi, da bi danes skoraj težko našli bolj mladostno svežega, na popolnoma odprt glas naslonjenega Siegfrieda (pevcu bi človek skoraj predlagal nekoliko manj radodarnosti). Mihail Petrenko ne premore demoničnega glasu za upodobitev osrednjega negativca Hagna, vendar svoj mehko polirani glas dopolnjuje s prepričljivo odrsko prezenco, s katero se je prelevil v glavnega akterja Somraka bogov. Podobno velja za Jevgenija Nikitina, ki je bil kot Popotnik skoraj preveč eleganten, v vlogi Gunterja pa je odprl širok osebnostni raster te šibke figure. Glasovno je bil v karakternem pogledu izjemen tudi Roman Burdenko kot Alberich, medtem ko so bili glasovi Andreja Popova (Mime), Jekaterine Šimamovič (Brünhilda v Siegfriedu in Gutruna) in Dimitrija Voropajeva solidni, a ne izstopajoči. Najbolj problematičen je bil gotovo nastop Larise Gogolevske kot Brünhilde v Somraku bogov, saj smo poslušali glas, ki že ostaja brez nižin, medtem ko so višine grobo izkričane.

Podobno kot o inscenaciji je težko pisati tudi o glasbenem vodstvu Gergijeva, ki izrazito niha. Toda glavni problem niso nihaji, ki so v tako obsežnih delih skoraj pričakovani, temveč njihova amplituda: Wagner Gergijeva lahko zveni gosto nasičeno, prežet s temnimi barvami, junaški v trobilih in nato spet intimno umaknjen, a potem pridejo tudi strani počasne pasivnosti ali nerazumljive hlastnosti; v splošnem pa se Gergijev kaj prida ne zmeni za ritmično natančnost.

Če ob koncu s sebe slečem kritiško distanco, lahko zapišem, da sem oba večera užival – takšnim glasbenim poustvaritvam v domačih gledališčih nisem priča, toda sanktpeterburško gledališče kotira na drugih ravneh, z vidika takšne »popolnosti« pa obe predstavi nista zadnji besedi o Wagnerju. Obstaja pa raven izvedbe, ki je povsem »slovenska«: nadnapisi s kar številnimi prevajalskimi zdrsi so očitno nastali prek angleškega prevoda. Toda spet moramo optiko najbrž zaobrniti: srečen moram biti, da imamo vsaj Nibelungov prstan in ne več Nibelunškega. To je majhen, a odločilen korak k bolj poglobljenemu razumevanju Wagnerja na Slovenskem.