Ko govorimo o kulturnem turizmu, to v ožjem smislu pomeni, da je glavni razlog za obisk določene destinacije tamkajšnja kulturna ponudba, od različnih znamenitosti do takih ali drugačnih prireditev. Širše pa je mogoče kot kulturni turizem opredeliti še marsikaj, med drugim tudi doživetja, povezana s kulinariko, lokalnimi tradicijami in vsakdanjim življenjem prebivalstva. Kar seveda ne pomeni, da je vsak izletnik, ki si med vodenim ogledom privošči lokalno jed, že »kulturni turist«; ta oznaka pač meri na tip bolj »zaželenega« gosta, ki ni le višje izobražen, ampak tudi več zapravi, pri tem pa se v kraju zadrži dlje od drugih. Pri tem poleg muzejev in galerij obiskuje tudi razne kulturne dogodke, na primer festivale, ki so se zadnja leta uveljavili kot eno od gonil kulturnega turizma.
Toda bodimo realni: kar zadeva umetnost, Ljubljana tem obiskovalcem nima ravno veliko ponuditi – vsaj ne v smislu globalno pomembnih vsebin. V Salzburg se človek nemara res odpravi predvsem zaradi obiska katerega od dogodkov na tamkajšnjem znanem poletnem festivalu; toda tam obsežen in premišljeno oblikovan glasbeni in gledališki program temelji na vrsti uglednih imen, naj gre za dirigente, pevce, glasbenike ali režiserje. Ljubljanski festival, ki bi ga morebiti lahko označili kot (medel) približek temu, podobne privlačnosti nima, čeprav mu uspe vsako leto pripeljati enega ali dva primerljivo znana umetnika. In enako velja za zgodovinske znamenitosti, arhitekturne dosežke, sakralno dediščino ali pa muzejske zbirke: tisti, ki svoje počitnice načrtujejo na podlagi tovrstne ponudbe, lahko najdejo desetine bolj zanimivih ciljev. Ljubljana, razen Plečnika, v tem pogledu niti nima širše prepoznavnih adutov. Predvsem pa se tega »zahtevnejšega gosta« ne da preslepiti z bleščečimi nadomestki; vtisa pristnega, živahnega kulturnega utripa ni mogoče ustvarjati s »kakovostnimi kulturno-turističnimi dogodki na javnih površinah« ali pa snovanjem »inovativnih« kulturno-turističnih produktov, kjer je kultura bolj dekoracija oziroma kulisa avtentičnosti. Povedano drugače, vsaj »resnega« kulturnega turizma se ni mogoče iti brez resne kulturne politike – in enako resnih finančnih vložkov, sploh če govorimo o »elitnih« dogodkih –, v kateri bo ponudba za »prestižne« goste tudi in predvsem podaljšek siceršnjega dogajanja, torej vsestransko in sistematično podprte lokalne produkcije.
