Čeprav je Strašna mama prvenec – tako v režijskem kot v scenarističnem smislu –, v njem izkaže mojstrski občutek za strukturo pripovedi, ki se nikoli ne razvije tako, kot bi pričakovali. Zgodbo o Manani, ki ves svoj čas in moči posveča pisanju, kar še posebej razžali in razjezi njenega moža in družino, morda prav zaradi generacije, ki ji režiserka pripada, prežema nekakšna postmodernistična kombinacija ironije in metabesedilnosti. Z Ano Urushadze smo se pogovarjali na mednarodnem filmskem festivalu v Sarajevu, še preden je dobila nagrado za najboljši film.

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.