Stara elektrarna je kot vadišče in prizorišče, namenjeno neodvisnim skupinam s področja uprizoritvenih umetnosti, v več kot desetih letih delovanja izoblikovala prepoznaven produkcijski profil, ki ga lahko identificiramo kot prostor sodobnih scenskih umetnosti. To smo soustvarili številni ustvarjalci, ki nismo več mogli delovati znotraj utečenih produkcijskih modelov obstoječih umetniških institucij. Toda danes potrebujemo več kot le prostor, potrebujemo razmere, ki bodo tudi sistemsko in dolgoročno zagotavljale razvoj, produkcijo in mednarodno mreženje slovenske sodobne scenske umetnosti.
Kam natančno merite?Za sodobno scensko umetnost je značilno nenehno problematiziranje obstoječih produkcijskih okvirov, vzpostavljanje alternativnih modelov ter uvajanje specifičnih ustvarjalnih postopkov. Ti postopki bistveno določajo rezultate našega dela in oblikujejo identiteto skupine oziroma posameznega ustvarjalca. Odgovor na vprašanje, kaj pravzaprav delamo, torej iščemo v samem načinu, kako delamo. Sodobne scenske umetnosti so pravzaprav izredno široko, odprto in napredno polje stikanja, križanja in oplojevanja zelo raznorodnih umetniških praks. Ustvarjalci hodijo po robu utečenih formatov in konvencij, zavestno prestopajo njihove meje, jih povezujejo, razgrajujejo ter nato znova integrirajo v polju nepričakovanega in nezaznamovanega. V Stari elektrarni proizvajamo kreativne postopke, izumljamo formate in testiramo uprizoritvene strategije, ki jih boste slej ko prej zaznali na odrih nacionalnih teatrov. Neodvisna scenska produkcija je v tem pogledu ključna za vitalnost institucionalnih uprizoritvenih praks.
In nova petletna pogodba o uporabi Stare elektrarne je bila ravnokar podpisana. Ali ni to dovolj?Vem, da je obnovitev pogodbe zaradi pravnih zapletov od ministra zahtevala veliko truda, toda ne morem se je zares veseliti, saj z njo zgolj ohranjamo to, kar že obstaja. Povedano drugače, to je podaljševanje stanja začasnosti, ki ga je neodvisna scenska produkcija s svojimi programi do danes že bistveno prerasla. Kurjava, elektrika in tehnično vzdrževanje prostora niso več dovolj. Staro elektrarno je treba nujno prestrukturirati v novo, času in razvoju sodobne scenske umetnosti primerno organizacijsko obliko za produkcijo in promocijo te ustvarjalnosti. Potrebujemo center, ki se bo strateško ukvarjal z razvojem sodobne neodvisne produkcije, kar v prvi vrsti pomeni, da je treba zagotoviti sredstva za trajno zaposlitev manjše ekipe, ki bo skrbela za upravljanje, razvoj, programiranje in komuniciranje, ter sredstva za izvajanje rednih programov, denimo na področjih razvoja mladih avtorjev in razvoja ciljnega občinstva. Stara elektrarna bi se v prihodnosti lahko razvila v referenčno evropsko produkcijsko središče.
Mar ne bi mogli reči, da je na neki način že referenčna?V tem smislu ne. Stara elektrarna je trenutno servis za zagotavljanje tehnične infrastrukture nevladnim organizacijam, nima pa formalnih statusnih pogojev niti sredstev, da bi gradila lastno programsko identiteto in formirala referenčno okolje, kamor bi gravitirali napredno usmerjeni gledalci in umetniki. Za to bi potrebovali enotno komunikacijsko infrastrukturo, s katero bi ustvarjalce, gledalce, producente, teoretike, mentorje in pedagoge povezali v širšo skupnost; ta bi s svojimi programskimi usmeritvami presegala umetniške cilje posameznih ustvarjalcev in producentov. To pa pomeni, da bi morala tako ministrstvo kot mesto Ljubljana v svojih programih kulturnega razvoja prepoznati sodobne scenske umetnosti kot strateški interes.
Prvi odziv ministra na vašo pobudo je bil, da so o nečem podobnem že razmišljali, vendar vsaj za zdaj še niso našli primerne rešitve.Zadržanost ministra izhaja iz pomisleka, da si ne želijo ustanavljati še enega javnega zavoda, kar je glede na vse večje število tovrstnih pobud nemara lahko celo razumljivo. Toda v primeru Stare elektrarne bi šlo za obliko projektnega centra odprtega tipa, v katerega producenti vstopajo s svojim produkcijskim denarjem, s svojimi umetniškimi kolektivi in s svojimi vsebinami.
Toda v čem bi bil takšen center zares drugačen od trenutnega modela, kjer neodvisni producent Bunker upravlja javno infrastrukturo in ji zagotavlja ustrezno vsebino, tudi s projekti drugih ustvarjalcev?Vse, kar ministrstvo in mesto trenutno na programskih razpisih zahtevata in pričakujeta od posameznega producenta, bi postalo programsko jedro bodočega centra, katerega osnovna naloga bi bila odgovornost za načrten razvoj sodobne scenske produkcije. Pri tem bi bil lahko center dosti bolj uspešen in učinkovit od posameznega producenta. Finančni vložek bi bil minimalen, veliko pomembnejša je odločitev za vzpostavitev formalnih pogojev za delovanje takšnega centra. Posebne investicije niso potrebne; prostor že obstaja, Stara elektrarna je kot prizorišče opremljena in delujoča, ima že tudi utečeno, izkušeno organizacijsko ekipo, v njej potekajo uveljavljeni mednarodni festivali, redna produkcija, izobraževalni programi. Financiranje teče skozi redne razpise na ministrstvu in mestu. Čeprav nihče ni ravno zadovoljen s kriteriji financiranja, ki v zadnjem času vse manj sledijo kakovosti posameznih prijaviteljev in njihovih programov, vse bolj pa postajajo nekakšen socialni korektiv na področju neodvisne kulturne produkcije, bi lahko ravno z vzpostavitvijo Centra sodobnih scenskih umetnosti ponovno preusmerili težišče kulturne politike v zagotavljanje stabilne in trajne podpore najbolj perspektivnim posameznikom in skupinam. Center bi bil lahko dosti uspešnejši tudi pri pridobivanju evropskih sredstev, partnerjev in koprodukcij za razvoj in uveljavljanje teh ustvarjalcev v mednarodnem prostoru.
Kakšni bi bili torej naslednji koraki?Najprej bi morali trajno urediti razmerje med kulturnim ministrstvom in lastnikom Stare elektrarne, Elektrom Ljubljana, in na novo opredeliti potrebe. Poleg dvorane namreč nujno potrebujemo še dodaten vadbeni prostor, prostor za delavnice in seminarje, prostor za sprejem občinstva pred dogodki in po njih… Možnosti za tako širitev obstajajo in o tem bi se ministrstvo in Elektro Ljubljana morala že danes resno pogovarjati, obstajajo namreč že določeni investicijski načrti za prenovo stavb in območja okoli Stare elektrarne. Zagotoviti bi bilo treba sredstva za izvajanje rednih podpornih programov, tudi za razvoj teorije in refleksije, ki ne najde več prostora v medijih javnega obveščanja.