Predvolilno obdobje ni čas, ko bi se odnosi med sprtimi državami lahko izboljšali. Prav nasprotno. Čas pred volitvami jih po navadi še poslabša, saj se morajo kandidati pokazati kot čim bolj domoljubni. Nemčija in Turčija pri tem nista nikakršna izjema. Ostra retorika med državama, ki se je razvnela po lanskem neuspelem poskusu odstavitve turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana z oblasti s pomočjo vojske, je v teh dneh dosegla nov mejnik. Potem ko je turški predsednik v Nemčiji živeče Turke pozval, naj na septembrskih parlamentarnih volitvah ne glasujejo za Krščanske demokrate (CDU) kanclerke Angele Merkel, socialdemokrate (SPD) Martina Schulza ali za Zelene, ker so vse tri stranke sovražne do Turčije, je še neidentificirani klicatelj grozil družini zunanjega ministra Sigmarja Gabriela po telefonski tajnici v zobni ordinaciji njegove žene.
Minister sicer ni podrobneje govoril o vsebini groženj, incident pa je mogoče povezati z vse bolj zaostreno izmenjavo obtožb in groženj med državama. Potem ko je Gabriel pozval nemška podjetja, naj bodo previdna pri investiranju v Turčijo, nemškim turistom pa odsvetoval potovanje v to državo, so včeraj iz CDU prišli še pozivi k zamrznitvi premoženja Erdoganove družine v tujini.
Največ glasov bi lahko izgubila SPD
Predsednik Erdogan ima med Turki, živečimi v Nemčiji, znatno podporo. Na nedavnem referendumu o turški ustavi je spremembe, ki so okrepile Erdoganov položaj, podprlo 63 odstotkov tistih, ki so šli na volišča. Pred približno letom dni so njegovi podporniki v Nemčiji tudi ustanovili svojo stranko z imenom Zveza nemških demokratov.
V Nemčiji ima volilno pravico okoli 1,2 milijona ljudi, katerih korenine segajo v Turčijo, zato se nemška javnost razumljivo sprašuje, kakšen učinek bi Erdoganov poziv lahko imel na izid volitev. Obstoječe raziskave in ankete kažejo, da turški Nemci večinoma glasujejo za stranke z levega političnega spektra. Večina, 65 do 70 odstotkov, jih podpira SPD, nato si sledijo Zeleni, Levica in šele proti koncu stranke z desnega političnega pola, kamor spada tudi CDU.
Hkrati pa volilci SPD v Turčiji podpirajo Erdoganovo stranko. Raziskovalci pojasnjujejo, da razlog za to tiči v dejstvu, da večina priseljencev izvira iz regij, kjer je Erdoganova stranka tradicionalno zelo močna, v Nemčiji pa za leve stranke glasujejo iz socialno-ekonomskih razlogov. Stranka namreč nagovarja volilno telo, ki se v času ekonomske blaginje počuti zapostavljeno in preslabo plačano.
Poziv Erdogana bi tako lahko, če bi ga turški Nemci vzeli resno, škodoval predvsem SPD, ki bi potencialno lahko izgubila največ glasov. Obstoječe ankete sicer nič ne povedo o volilnih namerah turških Nemcev, zato bo za oceno konkretnih učinkov Erdoganovega poziva treba počakati na čas po volitvah. Zanimivo bo videti predvsem, ali je zaradi poziva narasla podpora Zvezi nemških demokratov. Izboljšanja odnosov med državama pa bržčas še dolgo ni pričakovati.
