V Turčiji so v soboto prvič praznovali nov državni praznik – dan demokracije in narodne enotnosti. Razglasili so ga oktobra lani in premierno praznovanje je bilo veličastno. Potekalo je na ulicah in v mošejah v vseh koncih države, z odkrivanjem spomenikov, preimenovanjem mostov, izobešanjem plakatov na vsak dostopen javni kotiček ter predvsem s shodi, slavnostmi v parlamentu in javnimi govori najvišjih predstavnikov države. Turčija s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom na čelu je na tak način zaznamovala obletnico lanskega neuspelega državnega udara, v katerem je umrlo približno 250 ljudi, 2169 pa je bilo ranjenih, mnogi medtem, ko so se pučistom na ulicah postavili po robu in tako ključno prispevali, da se je udar končal hitro in neuspešno.
365 dni kasneje je imel Erdogan v noči na nedeljo velik govor. To ni bil le nastop, s katerim se je poklonil ljudem ter policistom in vojakom, ki so prevrat preprečili. Bil je tudi močan notranje- in zunanjepolitičen govor z zlasti ostrimi kritikami na račun Evropske unije. Slišati je bilo, kot da uradna Ankara končuje obdobje res dolgotrajnega aktivnega in neuspešnega prizadevanja za vstop v EU.
»EU zapravlja naš čas«
»Stališče Evropske unije je očitno. Minilo je 54 let, pa še vedno zapravlja naš čas,« je rekel Erdogan. Izrecno je poudaril, da bi podprl uvedbo smrtne kazni, če jo sprejme turški parlament. To pa bi pomenilo takojšnjo ustavitev turškega približevanja EU (kolikor je o njem sploh mogoče govoriti). Popolna prepoved smrtne kazni je namreč zapisana v listini Evropske unije o temeljnih pravicah, Turčija bi z njeno uvedbo izgubila tudi članstvo v Svetu Evrope, temeljni evropski instituciji za spoštovanje človekovih pravic in demokracije. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je dejal, da bi si Turčija z uvedbo smrtne kazni zaloputnila vrata članstva v EU, in dodal: »Evropska roka ostaja ponujena.«
Toda Erdogan je bil slišati odločen, rekoč, da bi smrtno kazen potrdil brez oklevanja. »Ne oziram se na to, kaj pravita Hans in George. Oziram se na Ahmeta, Mehmeta, Hasana, Huseina, Ajso, Fatmo in Hatice,« je rekel v velikem govoru pred več deset tisoč ljudmi, ki so se zbrali na mostu čez Bosporsko ožino, ki so ga ob tej priložnosti preimenovali v Most mučenikov 15. julija.
Uradna Ankara tako nadaljuje dvigovanje napetosti v odnosih z EU, kjer je mnogo kritikov Erdoganovega domačega ravnanja in mnogo opozoril, da državo pelje v avtoritarnost. Erdogan po drugi strani drži v rokah močne adute, predvsem migracijski val, ki ga je Turčija ustavila tudi zaradi obljube o hitrejšem približevanju EU in denarni pomoči, a je z izpolnjevanjem obljub nezadovoljna.
Predlog o oblačilih iz Guantanama
Erdogan za poskus udara obtožuje svojega nekdanjega sodelavca, zdaj pa smrtnega političnega sovražnika Fetullaha Gülena, ki živi v Pensilvaniji. Ta odgovornost zavrača. Poskus nasilnega prevzema oblasti se je začel sredi julija lani na petkov večer, najprej z neuspelim poskusom pridržanja Erdogana v letovišču Marmaris, kamor so s helikopterji priletele posebne enote. Izjalovil se je tudi prvi poskus pridržanja notranjega ministra, pučisti pa so zavzeli državno televizijo. Okoli devete ure zvečer je padel ukaz prevratnikov v vojski, naj gredo na ulice tanki. Uporniki so zavzeli most čez Bospor in napadli parlament. Toda Erdoganu se je prek slikovnega klica z mobilnega telefona nekako uspelo pojaviti na zasebni televiziji NTV, kjer je pozval ljudi, naj gredo na ulice in se postavijo pučistom po robu. Ljudje so ga poslušali, večina vrha vojske se je postavila na Erdoganovo stran in puč je hitro propadel.
Erdoganovi kritiki trdijo, da je predsednik dogodke nato izrabil za največjo čistko v zgodovini države. Kar 50.000 ljudi, ki naj bi pripadali Gülenovi mreži FETO, je bilo aretiranih, 150.000 pa jih je izgubilo zaposlitev v čistkah v javni upravi. Zaprtih je tudi vsaj 160 novinarjev in več medijev. Aretacij še zdaleč ni konec, dan pred obletnico so odpustili 7000 pripadnikov policije, zaposlenih v javni upravi in akademikov. Erdogan je med prazničnim govorom povedal, kako bi morali biti po njegovem oblečeni, ko se pojavijo pred sodnikom: »Naj nosijo enake obleke kot zaporniki v Guantanamu.«
Turška opozicija je pred obletnico organizirala 25-dnevni pohod pravice od Ankare do Carigrada, ki se je končal pred tednom dni. Na čelu 450-kilometrske poti je bil vodja Republikanske ljudske stranke Kemal Kilicdaroglu. Erdogan mu je včeraj sporočil, naj ga bo »sram«, in dodal, da je »strahopetec«.
